ONI GOJI VOLCANO

26.09.2023 r.

na wstępie - O KURWA MAM PRAWIE 69 OBSERWUJĄCYCH 💀💀💀 Jestem zdumiona, że ktoś tu co jakiś czas zagląda i no HaHaH 69 tO tA zAbAwNa LiCzBa Bo WieSz (jestem kurwa prawie dorosła i to może nie ten poziom jeśli chodzi o humor, ale mentalnie mam z 10 lat)

Rozchorowałam się po całości. Wczoraj nie było tak źle, tylko rano miałam temperature, wzięłam leki, żułam goździki na ból gardła i miałam katar. Poszłam do szkoły bo musiałam kurwa jeszcze trzymać tą frekwencję bo wyjeżdżam w listopadzie na tydzień więc no. Mieliśmy dwa wf i biegaliśmy na bieżni na stadionie na naszym zadupiu. Chociaż trochę sportu miałam ale jak wróciłam do domu to myślałam, że wysiądę. Już mam moje ukochane tabletki na zatoki z pseudoefederyną i się kuruje w bluzie od S. (Jezu kocham nosić duże ciuchy i tak jakoś się stało, że mam jego bluzę chociaż wsm nie byliśmy razem to mi ją dał raz, później mówił że mam ją zatrzymać a teraz mnie ignoruje ale mam jego bluzę więc chuj mu w dupę)

Mama rano zrobiła mi kanapki i pojechała do pracy, brat do szkoly... cała chata dla mnie. Z tymi kanapkami miałam flashbacki z praktyk w Portugalii jak się rozchorowałam dodatkowo prawie nic nie jadłam i kazali mi zjeść pierdoloną bułkę przy nich 💀 powiedziałam żeby na mnie nie patrzyli jak jem no bo się źle z tym czuję. Odziwo to uszanowali i się odwrócili dalej rozmawialiśmy.

Następnego dnia babka przyszła rano z kanapkami do mojego pokoju i powiedziała że mam zjeść żebym szybko wyzdrowiała i mnie wtedy przytuliła. Wiadomo, że kanapki skończyły w koszu, ale to było serio kochane. Ktoś się serio o mnie martwił (a raczej o to że jakby mnie - wtedy dziecku - się coś stało to oni by za to odpowiadali ale to tam chuj).

Plan był taki żeby zjeść 300-400 kcal ale wiem, że zapewne dojdzie do 500. Jestem już po kawałku chleba z serkiem śmietankowym i nagotowałam sobie kiślu (bez cukru, dałam słodzik) żeby czymś się zapchać i no już zjadłam kubek (jeszcze pół gara zostało) i jak zjem cały to będzie 308 kcal razem z tym chlebem z rana... matka będzie pewnie mi kazała zjeść obiad to powiem że zjadłam owsiankę... zapewne będzie chciała to zobaczyć i cyk będzie 400 kcal. Leków jako tabletek nie liczę (pastylki na ból gardła to co innego ale ich nie biorę chyba że miałabym te bez cukru).

Dowiedziałam się też, że w sobotę jadę w rodzinne strony dlatego fasta zacznę już jutro... może uda mi się dobić magiczne 48h??? Albo nawet 50? Spróbuję dociągnąć jak najdłużej najlepiej do piątkowego wieczoru gdy wyjedziemy. Wtedy będę mogła zjeść "normalny" obiad u babci (i tak będę starała się zjeść jak najmniej i nie będę z nimi piła wieczorem tylko pójdę spać).

Ah te plany. Nie mogę nigdy nic zaplanować bo zawsze ktoś mi to spierdoli gdy mam już wszystko zaplanowane.

O minął tydzień od zrobienia kolczyków i jedno ucho goji się wręcz idealnie, drugie troszeczkę gorzej ale jakoś się zagoi. Minął w końcu dopiero tydzień...

Będzie dobrze. Musi być dobrze i tyle

Name: red Godzilla/ Gigantis (赤いゴジラ) (ギガンティス) Alternate Names: Agent goji Gen 2, Gigantis the fire monster, Red Godzilla, Dragon beast Height: 110 meters Weight: 100,000 tons Abilities: Atomic breath, Heat Ray, Class: Earth Defender

History: in 1955 in Mount Fuji, there’s an another genus of Godzilla this blue titan was found in ice is known as “Gigantis the fire Dragon.” And there’s another monster who has the face of the Oni known as “Anglias.” Later that day when people free them in the ice when it melts, the two monsters are free and started a brutal fight in Osaka, Tokyo and San Francisco. The blue dragon kill the Oni with his strong bite and crack his neck, he been standing looking at the corpse for 16 hours, he decided to leave at the sea.

Theme: (youtu.be/ttgCcvWIOmM)

Godzilla's revenge but its just a petty sibling fight 

SKY-HI ft. eill - New Verse - Lyrics

music video (Youtube) Japanese/Romaji/English lyrics under the cut

ゴールの旗はどこ？ 俺の居場所はここ ゴールの旗はどこ？

Check the Mic Kick the Verse Feel the Vibe I'm ready for the show

こっちを向いてよ こっちよ 君の為のShow

目を閉じて リラックス、オープン スピーカー越しの君、調子はどう？ 素っ裸の心のはるか上空 まで飛ぶのに必要���いアルコール Who am I 夢から覚めた5時半笑えない ニュースに落ちた時や心無い 言葉がまた刃を研いだ どきな、どきな、鬼さんこちら 望んでいた未来 望まれた期待 そこにある人生全て愛していたい 転んだら手痛い ミス待ちの奴でいっぱい 怖さも請け負うさ全部持ってきな

笑っちまいな 腫らした瞼 の向こうの世界も ありがたいな まだ痛みに会えた 笑っちまいな その感傷も 逃げ腰な自分も ありがたいな また君に会えた

愛しても泣いても 何度でも 大したことあっても 笑ってやろう

シミ、次のテイクで ボーカル上げてくれ Matz, Mattドラムを響かせてくれ 照明の落ちたブースがやけに落ち着くのは自分と会話するツールだからさ アイドル崩れのJ-POP野郎 口だけ達者な世渡り上手だろう？ ラップも見かけも凄い奴なんて山ほどいる 誰かの目で見るそこに生きる俺はいつもヒール

いや俺自身が本当はそう思ってるのか？ 人以上の報酬、プレッシャーの分の成功 でも足に鎖、両手には手錠 なぁドクター教えてくれこんな俺は正常？

どうしても答えが無いその時 マイクの向こうの君を呼び 自分自身を灯し SKY-HI in the place to be また帰ってこれるこの通り さぁ一緒に作ってみようぜ昨日よりもマシなストーリー

笑っちまいな 嫌なほど長い 死ぬまでの時間も ありがたいな まだ夢を見れた 笑っちまいな その愛情も 逃げちゃった自分も ありがたいな また僕に会えた

いつかどこか枯れた涙 雨が止めば腫れた瞼 夢見た自分とは程遠い でも足掻く姿こそ愛おしい

弱さを憎まなくてもいい どれも全部自分だから ほらまた僕に会えた

弱音が出る口を塞いで 気がつけば口の中で腐って 何が辛いのかわからなくなるその前に ねえいつでも僕を呼んで

笑っちまいな 嫌なほど長い 死ぬまでの時間も ありがたいな まだ夢を見れた 笑っちまいな その愛情も 逃げちゃった自分も ありがたいな また僕に会えた

愛しても泣いても 何度でも 大したことあっても 笑ってやろう

--

Gooru no hata wa doko? ore no ibasho wa koko Gooru no hata wa doko?

Check the Mic Kick the Verse Feel the Vibe I'm ready for the show

Kocchi o muite yo kocchi yo kimi no tame no show

Me o tojite rirakkusu, oopun supiika goshi no kimi, choushi wa dou? suppadaka no kokoro no haruka joukuu made tobu no ni hitsuyou nai arukooru who am I yume kara sameta goji-han waraenai nyuusu ni ochita toki ni kokoro nai kotoba ga mata ha o toida doki na, doki na, oni-san kochira nozondeita mirai nozomareta kitai soko ni aru jinsei subete aishiteitai korondara te itai misu machi no yatsu de ippai kowasa mo uke ou sa zenbu motte kina

Waracchimai na harashita mabuta no mukou no sekai mo arigatai na mada itami ni aeta waracchimai na sono kanshou mo nige koshi na jibun mo arigatai na mata kimi ni aeta

Aishite mo, naite mo, nando demo taishita koto atte mo waratte yarou

Shimi tsugi teiku de bookaru agete kure matz, matt doramu o hibikasete kure shoumei no ochira buusu ga yake ni ochi tsuku no wa jibun to kaiwa suru tsuuru dakara sa aidoru kuzure no j-pop yarou kuchi dake tassha na yo watari jouzu darou? rappu mo mikakake mo sugoi yatsu nante yama hodo iru dareka no me de miru soko ni ikiru ore wa itsumo hiiru

Iya ore jishin ga hontou wa sou omotteru no ka? hito ijou houshuu puresshaa no bun no seikou demo ashi ni kusari, ryoute ni wa tejou naa dokutaa oshiete kure konna ore wa seijou?

Doushite mo kotae ga nai sono toki maiku no mukou no kimi o yobi jibun jishin o tomoshi SKY-HI in the place to be mata kaette koreru kono toori saa issho ni tsukutte miyou ze kinou yori mo mashi na sutoorii

Waracchimai na Iyana hodo nagai shinu made no jikan mo arigatai na mada yume o mireta waracchimai na sono aijou mo nigechatta jibun mo arigatai na mata boku ni aeta

Itsuka dokoka kareta namida ame ga yameba hareta mabuta yume mita jibun to wa hodo tooi demo ashi gaku sugata koso itooshii

Yowasa o nikumanakute mo ii dore mo zenbu jibun dakara hora mata boku ni aeta

Yowane ga deru kuchi o fusaide ki ga tsukeba kuchi no naka de kusatte nani ga tsurai no ka wakaranaku naru sono mae ni nee itsu demo boku o yonde

Waracchimai na Iyana hodo nagai shinu made no jikan mo arigatai na mada yume o mireta waracchimai na sono aijou mo nigechatta jibun mo arigatai na mata boku ni aeta

Aishite mo, naite mo, nando demo taishita koto atte mo waratte yarou

--

Where is the goal flag? This is right where I belong Where is the goal flag?

Check the Mic Kick the Verse Feel the Vibe I'm ready for the show

Look this way, look at me This show is just for you

Close your eyes and relax, now open Hey you on the other side of the speakers, how’re you doin’? I don’t need alcohol to send my bare heart flying high above the sky Who am I? I’m not happy to wake up from my dream at half past five I get sucked into the news and lose my drive In those words, I hear the sharpening of knives Move aside, move aside; come this way, demon The future I hoped for and the expectations I had - I  want to love all of the people out there I’d hurt my hands if I trip There are many waiting for me to slip I’ll control all that fear - bring it all to me

It’s laughable; I’m thankful for the world I see beyond my burning eyelids, ‘cause I still felt that pain It’s laughable; I’m thankful for your sentimentality and my cowardly self, ‘cause I could meet you again

Whether we love, or we cry, no matter how many times something big happens, let’s keep smiling

Hey Shimi, on the next take turn up the vocals, would you? MATZ, Matt, let’s hear those drum beats!* The illuminated recording booth really calms me down, ‘cause it’s a tool I use to talk to you These ex-idol J-pop fucks sure are good at getting by with pretty words There’s tons of people who’re also great at rap and looking good, but the “me” that exists in other people’s minds is always their heel

No way, is that what I really think? When you get a bigger cut than you need, it’s ‘cause the pressure paid off But there’s chains on my ankles and handcuffs around my wrists Hey, doctor, will you tell me if I’m okay like this?

When I don’t have any answers, I call out to you, beyond the mic, and awaken myself SKY-HI in the place to be, and you can come back via this street Come on, let’s make something better than yesterday’s story

It’s laughable; I’m thankful for the long time I have until I die ‘cause I was able to dream again It’s laughable; I’m thankful for your love and my self that ran away from it, ‘cause you found me again

The tears faded away somewhere, one day The rain stops, but my eyes still burn You’re still far from your ideal self, but you’re so cute when you’re struggling

You don’t have to hate your weaknesses They’re all just a part of you See, you were able to meet me again

I cover my mouth so I don’t complain, and I realize the thought’s gone away Before I forget what I was gonna say, hey, hit me up any time

It’s laughable; I’m thankful for the long time I have until I die ‘cause I was able to dream again It’s laughable; I’m thankful for your love and my self that ran away from it, ‘cause you found me again

Whether we love, or we cry, no matter how many times something big happens, let’s keep smiling

--

*Shimi is his recording engineer, and MATZ and Matt (Cab) are people who helped make the song

OG goji's charred skin and oni teeth are so fucked up

Mitovi o ishrani koji izluđuju nutricioniste

Da li su stvari koje znate o ishrani zapravo samo štetni mitovi? Pogrešne tvrdnje o hrani mogu da naškode vašem zdravlju. Da li je crveno meso stvarno kancerogeno? Da li preteran unos šećera stvarno dovodi do dijabetesa? Da li gluten zaista tako loš? Evo mitova za koje bi nutricionisti najviše voleli da zauvek nestanu. Mit broj 1: Dijete nemaju efekta Dijete imaju efekta ako im pristupate na pravi način. Mnoge popularne dijete nemaju efekta za većinu ljudi, naročito na duže staze. To ne znači da ne postoji dijeta koja će vam odgovarati. Suština zdrave ishrane uglavnom leži u stavu. Ako ste probali dijetu koja nije uspela, moguće je da je niste držali iz pravih razloga. Mit broj 2: Nikad ne treba da jedete hranu bogatu mastima Činjenica je da su dobre masti zdrave za srce i mozak. Nisu sve masti loše. Namirnice kao što su riba i koštunjavo voće sadrže "zdrave" masti koje su u stvari dobre za vaše telo i mozak. Štaviše, veći unos ovih vrsta namirnica može da smanji rizik od demecije. Mit broj 3: Od zasićenih masti ćete dobiti srčanu bolest Činjenica: Zasićene masti mogu biti deo svačije ishrane. Ne verujte u ovaj i druge mitove o srčanim bolestima. Nije lako potpuno izbaciti zasićene masti iz ishrane, čak i ako to smanjuje rizik od srčanih bolesti. Zasićene masti nisu jedini faktor rizika i umesto da pokušavate da ih eliminišete, probajte da pored njih unosite više zdravih masti. Mit broj 4: Zdrave namirnice su preskupe za većinu ljudi Činjenica: Zdrava hrana je pristupačnija nego što mislite. Voće i povrće, i sveže i konzervirano, mnoge žitarice, čak i meso su mnogo pristupačniji nego što ste možda svesni. Mit broj 5: Gluten goji Činjenica je da gluten može da iritira digestivni sistem kod nekih ljudi, ali nije tako strašan. Osobe koje imaju celijakiju ili su netolerantne na gluten bi trebalo da ga izbegavaju. Međutim, mnogi (bez pravog, medicinskog razloga) odluče da izbace gluten iz ishrane jer misle da će se tako biti zdraviji, ali ne postoje naučni dokazi koji to potvrđuju. Ako se gojite, velika je verovatnoća da vam gluten nije najveći problem u ishrani. Mit broj 6: Vegetarijanci moraju da uzimaju proteine kao suplemente Činjenica je da možete da unesete dovoljno proteina iako ne jedete meso. Ima mnogo namirnica biljnog porekla koje sadrže proteine, čak i povrće. Eliminisanje mesa iz ishrane ne znači automatski da morate da uvedete suplemente. Probajte da unosite raznovrsne namirnice u obroke i užinu umesto suplemenata, osim ako vam doktor ili dijetetičar ne preporuče drugačije. Mit broj 7: Od žitarica možete da se ugojite Da li su žitarice "krivac" za gojenje može da zavisi od vrste žitarica. Testenina, hleb i žitarice su postali pravi neprijatelji mršavljenja zato što se mnoge od ovih namirnica obrađuju i pakuju uz upotrebu nezdravih sastojaka. Prave namirnice sa celim zrnom, kao što su smeđi pirinač, kinoa i druge, mogu biti deo zdrave ishrane i trebalo bi da budu. Mit broj 8: Jaja su loša za holesterol Namirnice bogate holesterolom ne moraju da dovedu do povećanja holesterola u krvi. Ako ste izloženi riziku od povišenog holesterola ili vam je već povišen, postoje neke namirnice koje treba da izbegavate. Ali namirnice kao što su jaja, koje sadrže visok nivo holesterola, ne utiču toliko na nivo holesterola u krvi. Mit broj 9: Crveno meso izaziva kancer Činjenica: Osim ako ne jedete hot dogove po ceo dan, verovatno je sve u redu. Povremeni hamburger ili šnicla vam verovatno neće škoditi. Prednosti mesa daleko premašuju veoma mali rizik koji meso nosi. Možete da unosite raznovrsno meso i druge namirnice bogate proteinima da biste ostali zdravi i smanjili rizik od dobijanja kancera. Mit broj 10: Voće sadrži previše šećera Činjenica je da je vašem telu je potreban šećer da bi preživelo. Šećere u namirnicama kao što je voće nisu tamo stavili ljudi, već su to prirodi šećeri koji su dobri za vas. Voće takođe sadrži vlakna i druge hranljive materije koji su vašem telu potrebni. Mit broj 11: Preteran unos šećera dovodi do dijabetesa Stvar je daleko složenija od samog šećera. Ima logike da visok nivo šećera u krvi, kao što je slučaj kod dijabetesa tipa 2, nastaje usled preteranog unosa šećera. Istina je da brojni faktori, uključujući visok unos kalorija i nesrećna kombinacija gena, mogu da doprinesu više od samog šećera. Naravno, to što možda nećete oboleti od dijabetesa zbog šećera svakako ne znači da treba da navalite na slatkiše – svakako ne bi trebalo da ih jedete previše. Mit broj 12: Ne možete da smršate ako ne izbacite ugljene hidrate Možete da unosite ugljene hidrate i da mršavite. Ishrana sa malo ugljenih hidrata deluje kod nekih ljudi, ali to nije jedini način da se smrša. Ako ste probali da eliminišete ugljene hidrate i to nije uspelo, nemojte biti obeshrabreni. Mnoge namirnice bogate ugljenim hidratima, kao što je pasulj, takođe sadrže mnogo vlakana. Vlakna održavaju zdravlje digestivnog sistema i mogu da vam pomognu da smršate. Mit broj 13: Detoksikacija uklanja toksine iz vašeg organizma To mogu da urade samo vaša jetra i bubrezi. Detoks čajevi i voćni sokovi neće da "očiste" vaš organizam od štetnih toksina. Vaše telo ima posebno ugrađene sisteme za eliminisanje toksina iz krvi i njihovo izbacivanje – jetru i bubrege, a ponekad i znoj. Nije vam potreban sok da biste podstakli uklanjanje otpada. Mit broj 14: Orašasto voće je jednako nezdravo kao brza hrana Neke visokokalorične namirnice su takve sa razlogom. Verovatno vam je rečeno da se držite podalje od namirnica bogatih kalorijama. Tehnički gledano, orašasto voće spada u tu kategoriju - pola šolje pekan oraha vas može "koštati" blizu 400 kalorija, na primer. Ali orašasto voće je i odličan izvor zdravih masti, proteina i vlakana. Možete ih jesti za užinu, samo ne celo pakovanje odjednom. Mit broj 15: "Prirodne" namirnice su zdravije Ova reč stvarno ne znači ništa ako je vidite na deklaraciji neke namirnice. Prehrambeni proizvođači imaju veliku slobodu kad je reč o odlukama šta da stave na deklaracije svojih proizvoda. Oni namerno koriste reči kao što je "prirodno" da bi vas ubedili da su ti proizvodi zdraviji - čak i kad nisu. Neki prirodni sokovi od pomorandže, na primer, uglavnom se sastoje od šećera. Let's block ads! (Why?)

Pristnost lažnosti

Kurz kot temeljno značilnost postmoderne identifikacije z neko vsebino navede ravno odmik od nje same preko dvojne poteze formalizacije in estetizacije.

Vsebina je odstranjena iz njenega prvotnega pomenskega konteksta ter zvedena na zgolj podobo, ki dopolnjuje specifično individualno biografijo samoinscenacijskih (uprizoritev, scena) življenjskih estetov.

Vse to, brez da bi širšo javnost na kakršenkoli način zmotila bizarnost tovrstnih kombinacij. Postmoderni slehernik je namreč po koncu velikih zgodb nehal verjeti v notranjo konsistentnost in sovisnost dejstev.

Zanj je vsako dejstvo ireduktibilno singularno in ravno na ta način se pravila vzpostavljanja kakršnekoli konsistentne naracije porušijo oziroma postanejo povsem arbitrarna. Dizajn je, tako nam pravijo medijski guruji, novi smisel.

 Če pa se je navidezno politični narcizem 70-ih in zgodnjih 80-ih let še oklepal kategorije pristnosti in avtentičnosti (ki je bila zadnji ideološki popačen spomin na izgubljeno vsebinsko povezavo), se postmoderno dekonstruktivno izčiščeni narcizem obratno zdi že pristna lažnost, ki virtuozno in skoraj avtomatsko preobrazi vsako vsebino in formo in vsako razmerje v dizajn. (Kurz).

Točno ta pristna lažnost predstavlja osrednje jedro našega zanimanja in temeljno potezo, v kateri bomo prepoznali figuro sodobnega hipsterja.

Postmoderna identitetna fluidnost tako s hipsterji doživi svoj, vsaj trenutni vrhunec. Kar je pa pri temu še posebej zanimivo, pa je, da hipsterska identiteta ni le časovna fluidnost, v smislu tega, da hipster tekom let vztrajno menja svoje etikete, niti ni tisto, kar želimo izpostaviti, vsebinska nekonsistentnost med njenimi posameznimi dekontekstualizirani segmenti. Hipster gre še korak dlje – v nobenem trenutku ni njegova preferenca nekaj, s čimer bi se lahko identificiral – ravno nasprotno, vsaka njegova identifikacija že nosi v sebi poleg ironije tudi nek odpor in neusklajenost s samim seboj.

 Hipster svojo avtentičnost zgradi ravno kot pristno lažnost.

Hipster svoje telo obloži s skorjo mrtvih mod, svojo dušo pusti zrasti v krošnjo paradoksnih mnenj in preferenc. A kljub temu si nikoli ne dovoli, da bi v neki stvari pognal korenine. Med njim in rečmi namreč obstaja distanca, globlja od zbirateljskega malikovanja, trdnejša od vsakršne vitrine. Do svojih stvari je hipster ironičen. (Kravanja)

Hipster torej nastopa s pozo, v kateri skuša zanikati in se distancirati od preference, ki jo izraža, in dejanja, ki ga vrši. Hkrati pa to enigmatično bitje vselej znova izrazi neko preferenco, ki v skladu z njegovo samopodobo ni nikoli njegova lastna, ali stori dejanje, ki nikakor ne izraža njegove prave, resnične namere.

Umisleki brez razmislekov: Skratka, imamo fenomene verjetja, ki izpričujejo vse njegove zunanje znake, a hkrati posamezniki ne verjamejo v njih v konfesionalnem smislu besede.

Distinkcija med lastnimi umisleki in umisleki brez lastnika je distinkcija glede odnosa, ki ga posameznik goji do lastnega početja in lastnega izraza. To, čemur bi običajno rekli pristni izraz (to zares mislim, to zares čutim, itd.), so lastni umisleki, tj. iluzije, v katerih se nekdo prepozna kot njihov resnični nosilec. Na drugi strani pa vse zgoraj naštete forme verjetja, v katerih se subjekti pravzaprav ne prepoznajo, in ki jih Pfaller zato poimenuje umisleki drugih, čeprav ta drugi, ki bi bil pristni nosilec takega verjetja, bržkone ne obstaja.

Tovrstna ugotovitev predstavlja posebno težavo za razsvetljensko idejo napredka, ki sproti pometa z vraževerjem in vzpostavlja zmeraj bolj racionalne subjekte. Misel razsvetljenskih filozofov se izkaže za prešibko, da bi razčarala svet do te mere, da bi iz nje izgnala vse iracionalizme vsakdana, ravno zato, ker te lahko normalno sobivajo z znanstvenim razumom.

To je v največji meri uspelo religiji, oziroma natančneje protestantizmu in njegovim bojem proti raznoraznim religijskim ritualom in premestitvijo fokusa na pristno notranjo vero.

Postmoderni sleherniki na nek način ponovijo to gesto s svojim priseganjem na avtentičnost singularnega izkustva pred zlaganostjo družbenih konvencij. Subjekti konfesionalne oblike verjetja tako ne morejo več čutiti sreče ob izumetničenih banalnostih vsakdanjega življenja. Dionizična karnevalskost slavij in izumetničenih fars sta nekaj, kar v svoji boljši vednosti odklanjajo. Iz tega odklanjanja konfesionalni subjekti vlečejo posebno ugodje, ki sledi iz krepitve lastne samozavesti in sledenja idealu samega sebe kot tistega, ki so mu tovrstne nizkotnosti pod častjo.

To fazo avtentičnosti 60-ih in 70-ih let prepoznamo v večini trendov postmoderne, ki so predhajali hipsterja in kjer je začela prevladovati ideja izražanja pravega, neizumetničenega sebstva.

Kakor smo že omenili, pa ne moremo reči, da obstaja med nosilci lastnih umislekov in umislekov brez lastnika razlika, po kateri eni izmed njih posedujejo boljšo vednost, medtem ko se drugi predajajo vraževerju. Tisto, kar je treba poudariti, je, da ne le vraževerni sledijo svojemu vraževerju boljši vednosti navkljub, temveč je boljša vednost kvečjemu pogoj vraževerja, kakor ga konceptualizira Pfaller.

Vraževerje je kvečjemu strukturirano na način, da so njegovi nosilci zmeraj postavljeni v psihološko situacijo, ki je analogna situaciji igre.

Vprašanje, ki ga Huizinga obravnava, je ravno vprašanje tega, kako je možno, da nas igranje neke igre lahko popolnoma prevzame.

Tradicionalni odgovori na to vprašanje so stopnjo afektivne intenzitete v igranju skušali reducirati na afekte, prihajajoče iz preostanka življenja (tj. bolj resnih dejavnosti). Huizinga, nasprotno, pokaže, kako znotraj igranja igre jemljemo prej resneje od preostanka življenja, tj., čas se ustavi in naše vedenje postane manično. To, kar Huizinga poimenuje sveta resnost igre, ima po Pfallerju za svoj pogoj ravno boljšo vednost. Igra deluje kot igra in je zmožna sprožiti svoje vrste afektivne učinke na vpletene zgolj pod pogojem, da se oni zavedajo, da je to zgolj igra.

H je v sveti resnosti igre videl konstitutivni element vsake kulture, ki iz nje tudi polagoma izgine. Za razumevanje svete resnosti Pfaller predlaga Freudovo teorijo ambivalentnosti, katere zametke najde že pri Spinozi. Spinoza v 38. pravilu tretjega knjige Etike namreč pravi: Če je kdo začel sovražiti ljubljeno stvar, tako da je ljubezen docela zatrta, bo čutil ob istem vzroku do nje večje sovraštvo, kakor ko bi je ne bil nikdar ljubil, in sicer tem večje, čim večja je bila poprej ljubezen.

F namreč kot ambivalentno postavi situacijo, kjer denimo človek nosi v sebi dva nasprotujoča si afekta – ljubezen in sovraštvo – do neke specifične prakse.

Recimo, da si gremo na živce, ker imamo težave spraviti se k resnemu delu in namesto tega zapravljamo čas za druge, neproduktivne dejavnosti. Znotraj prakse izvajanja neproduktivne dejavnosti je naše ugodje v le-teh popolnoma manifestno, medtem ko je naše neodobravanje oziroma naše sovraštvo do tovrstnega izgubljanja časa latentno.

To latentno sovraštvo pa se na ravni intenzitete ne odšteje od našega ugodja pri izvajanju neke dejavnosti, temveč se k njemu prišteje. Ta mehanizem je po P potencialno na delu pri npr. odvisnosti (kjer toliko raje skadimo še en cigaret ali vzamemo mamilo, čeprav gojimo do tega potlačen sovražni odnos) in raznoraznih kompulzivnih nevrozah, ki po F predstavljajo temeljno matrico ritualov religioznega življenja.

Podobno je s sveto resnostjo – v igri v resnici uživamo točno zaradi potlačenega verjetja, da s tem izgubljamo čas. Točno ta sveta resnost je tisto, kar je v obdobju postmodernizma, v obliki boja proti umislekom drugih, izgnana iz kulture, ki začne postajati zmeraj bolj konfesionalna, čistunska in rigidna.

Toda figura, ki jo P spregleda, je ravno figura hipsterja. Če kaj, potem je ravno hipster tisti, katerega celostna prezentacija ima formo umislekov drugih, do katerih goji distanco s pozicije boljše vednosti. Ali ne moremo ravno v fascinaciji z vsakim novim (no, ponovnim) frivolnim trendom, s camp estetiko in izumetničenim nastopom prepoznati temeljno potezo croyance (belief)? P teza je, da viktorijanska čistunskost sodobne konfesionalnosti izganja vsakodnevno umazano sveto iz javnega prostora. Toda ali ne zaseda vsa kičasta navlaka hipsterjev ravno mesto taistega umazanega svetega, v katerega je hipsterski nabor pop-kulturnih produktov povzdignjen?

Če zagovornik politično korektne blaznosti označi nekoga za pripadnika te-ali-one skupine, potem to pomeni, da ga razume kot arhetipskega nosilca idealiziranega historičnega razmerja te skupine do druge in nekoga, ki mu hkrati pritiče tudi vsa domnevna substancialna vsebina dotične skupine.

Pogost prezir do specifičnega hipsterskega samoinscenacijskega nastopaštva torej jasno izhaja iz trka s konfesionalnimi postmoderneži, ki nastopačem pripišejo manko zvestobe do njihove prave določenosti.

 P distinkcija na lastne umisleke in umisleke brez lastnikov se spet izkaže kot odlično orodje za zapopadenje situacije, skratka, da razumemo točno, česa je v tovrstnem vzdušju pravzpaprav obtožen hipster.

Hipster gre v svoji groteskni nespoštljivosti še korak dlje.

Ne samo, da se kiti z vsebinami, ki pripadajo nekomu drugemu, temveč jih celo degradira na farso, ki je ne le razvezana od izvorne reference, temveč deluje osvobojena od kakršnekoli navezave sploh, oziroma prosto po Kurzu: postane zgolj dizajn.

Nič več užitek eksoticizma, temveč soimenljivost poblagovljenih podob.

V tem smislu je absolutno vseeno, če išče navdih v višavah visoke kulture ali v umazaniji ulic – vsakokratne kombinacije so vselej pretežno naključne.

… kjer je vsaka specifična idiosinkrazija nevtralizirana s strani poze univerzalne idiosinkratičnosti, potem lahko uvidimo, da prezir do hipsterja ne izvira zgolj iz materialnih posledic njihovega priseljevanja, saj ga je moč zaznati tudi onkraj hipsterskih romarskih mest. Hipster nam ne gre zares na živce ne zato, ker bi v svoji pozi lagal, temveč zato, ker je njegov način laganja neka oblika iskrenosti, ki je za konfesionalno usmerjene posameznike še posebej moteča zaradi svoje anti-identitarne ironične poze.

Ironizem, kakor sem ga definiral, izhaja iz zavedanja moči redeskripcije. Toda večina ljudi noče biti na novo opisanih. Hočejo, da se jih jemlje po njihovih lastnih pogojih – da se jih jemlje resno, kakršni so in kakor govorijo. Ironistka jim pravi, da je jezik, ki ga govorijo, na voljo za uporabo s strani nje in njene vrste. V tej trditvi najdemo nekaj, kar je lahko zelo kruto. Najboljši način, da povzročimo ljudem dolgotrajno bolečino, je namreč ta, da jih ponižamo tako, da naredimo iz stvari, ki so se jim zdele najbolj pomembne, nekaj jalovega, zastarelega in nemočnega. (Rorty)

V idealni liberalni družbi bi intelektualci ostali ironisti, medtem ko ne-intelektualci ne bi. (…) Tako bi se videli kot popolnoma kontingentni, brez da bi čutili poseben dvom glede kontingenc, ki jih oblikujejo. (Rorty)

Skratka, popoln postmoderni nazor je nuja za intelektualce, ni pa posebej zaželen za množice. Toda hipster je ravno popularizacija R poze liberalnega ironizma, ki ima za posledico spodjedanje njenega liberalnega dela in neprijetno dejstvo odstnosti pripoznanja samega sebe v lastnih reinvencijah: Lahko bi celo malce obrnili tisti slavni verz internacionale in rekli: Bili smo vse, bodimo nič.

Prvič, R s tem ponesreči odpravi tudi več kot pertinentno vprašanje oblike verjetja, skratka, na kakšen način lahko sploh naš hipster oziroma liberalni ironist verjame v vsebine, ki jih lahko zmeraj relativizira in odklanja s pozicije boljše vednosti, vednosti, ki pa ni nič drugega kot praznina zavedanja, da ne obstaja nobeno privilegirano epistemsko, moralno ali estetsko stališče?

Skratka, hipster je porinjen v situacijo, ko postane nezanemarljivo velik del njegovega sebstva polje njegove lastne samoinscenacije, kar pomeni, da se v lastnih redeskripcijah pravzaprav nikoli ne more zares prepoznati, ne glede na to, kolikšno veselje mu igra redeskripcije nudi. To pa predstavlja ravno nasprotje R sanj o samolastnosti posameznikov, ki, prosti okov pred-postmoderno določenih identitet, uživajo v lastnem perfekcioniranju.

Drugič, oblike vsebine teh verjetij so ravno dekontekstualizirane in komodificirane vsebine, ki niso nič drugega kot dizajn, ki je na voljo za neskončne igre sebstva. Tovrstni špas, ki je v enaindvajsetem stoletju upredmeten v obliki blag, ki pokrivajo polja najrazličnejših preferenc, je namreč razmeroma drag špas. V vsakem primeru predrag za milenijce, ki uživajo to, kar se v tem trenutku zdijo še zadnji izdihljaji radosti poznega kapitalizma kot neke vrste utopije raznolikosti in razlik, ki bodo, če parafraziramo Jamesona, vzdržali vse tja, dokler bodo vsi, ki jim ne uspe preboj, še lahko porabljali v fordistično-keynesianskem režimu nakopičene denarne rezerve prejšnjih generacij.

Dejstvo, da so redeskripcije sebstva v tako velikem obsegu posredovane preko sveta blag, ostane pri R popolnoma netematizirano in s tem se le-ta tudi ogne vprašanju, kas se v kontekstu tega zgodi, ko pride do zloma kupne moči.

Hipster je žrtev okoliščin, v katerih je njegova samoinscenacija, katere namen je zmeraj predstavitev, namenjena nekemu opazovalcu, naj bo ta realen ali fiktiven, podvržena diktatu videza. Vprašanje, ki si ga venomer postavlja, je: Kaj signaliziram z izražanjem preference? Izražanje okusa preko širokega sveta blag je tako svojevrstna Misija: Nemogoče.

Hipster mora biti zmerom na preži, da ne bi razodeval izbir, ki kažejo na premajhno svojevrstnost preferenc. Ponovno: motili bi se, če bi rekli, da je izražena preferenca nujno nekaj, v čemer hipster prepozna odraz svoje lastne identitete. Prej bi lahko rekli, da je postavljen v precej dobesednem smislu v pozicijo igralca igre lastne samoinscenacije – plasiranja različnih tipov umislekov brez lastnika, katerih nosilec je sam. Sojen je torej z vidika njegovega performansa v igri, ki jo igra.

Znotraj te igre pa predstavlja izražena ironija v vsakem specifičnem izkazu preference posebno defenzivno strategijo, ki pravi: To, kar trenutno prikazujem, ni to, po čemer me boste sodili. Pravzaprav v ta moj samoinscenacijski poskus ne verjamem zares, v resnici bi lahko pokazal več.

NOVIM DOGODIVŠČINAM NAPROTI:

Sedaj smo ločili ti dve formi, tj. ironijo kot splošno intelektualno dispozicijo in ironijo kot specifično strategijo samoreprezentacije.

Nedavnega obujanja rasnih belskih identitarnih politik na desnici ne smemo razumeti kot povratek v svet predmodernih obskurantizmov, temveč kot logično nadaljevanje partikularističnega segmentiranja ljudi na rasne, religiozne ali etnične identitarne skupine, ki je bila posebej domena levice od leta 68 dalje.

S postopno opustitvijo univerzalističnih idej v naslednjih desetletjih in komunitarističnim razumevanjem kakršenkoli normativnosti se tako odpre teren za raznorazne ekscese.

Zakaj bi namreč bilo treba razumeti svet partikularnih tradicij in življenjskih svetov manjšin, ne pa tudi večin?

To smo pravzaprav imeli v mislih, ko smo rekli, da liberalniironizem sam žre svojo liberalno komponento. Če ima dejstvo, da sta vsako prepričanje in vsaka oblika življenja določena s strani kontingentnega spleta množice sil ter da iz tega sledi velika apologentska naracija o tem, kako ni mogoče postaviti ene jezikovne igre nad drugo, zakaj potem to ne bi veljalo tudi za belski nacionalizem?

S te pozicije pa smo pravzaprav že začeli stopati proti redu, ki ga je G. M. Tamas poimenoval postfašizem – posebej danes se namreč zdi, da je zanikanje kategorij, ki bi kazale na neke obče človeške imenovalce, le korak stran od pravno-formalnega reda, ki razlike tudi uzakoni.

Tovrsten politik pa ni le nekaj, kar funkcionira na podobnem ozadju intelektualnih dispozicij kakor hipster, temveč se tudi njegovi nosilci v javnem diskurzu danes poslužujejo kar se da podobnih strategij in to kar inačic hipsterske strateške ironije same.

Trenutno naziv najvidnejšega nosilca ter najgostejše koncentracije umislekov brez lastnika ne pripada nikomur drugemu kot samemu Trumpu.

Čeprav je mogoče dojemati polje njegove recepcije kot heterogeno celoto, se nam vendarle zdijo precej zmotne zelo pogoste analize T kot nosilca nekega presežka avtentičnosti, v smislu, da se na najbolj brutalen način reprezentira kot to, kar je, skratka, da ni razkoraka med njim in njegovo medijsko podobo, ali pa, v drugi inačici, da gre njegov uspeh pripisati vzbujanju prav takega videza.

To seveda ne pomeni, da ni ravno neka oblika avtentičnosti tisto, kar je pri T prepoznano kot posebej zaželeno, vendar je ta avtentičnost zgolj do skrajnosti dovedeni cinizem, ki s svojo surovostjo na svojevrsten način predhodno razoroži kakršnokoli kritiko.

Coleman: Seveda, morda je patološko lagal, toda hkrati je kazal tolikšno sprenevedanje pomena lastne dvoličnosti, da se je zdelo, da sama persistentnost laži kaže na neko višjo resnico.

Na podoben način kot hipster vključi distanco v akte izražanja lastnih preferenc z namenom, da bi zbujal vtis še toliko bolj eminentne skrite preference, ali pa vsaj skrivnostnega sporočila, ki se za njegovo preferenco skriva, funkcionira T: Saj morda res zagovarjam to in ono, lažem, povzročam škandale in ekscese, toda za tem, stoji nek plan.

Vse skupaj funkcionira ravno zato, ker kljub vsem indicem, ki razkrivajo, da je v diskurzu T na delu neka laž, sam od nje pod nobenim pogojem ne misli odstopiti. V tem smislu je precej očitno, da je T mobilizacijska moč vezana tudi na posebno afektivno situacijo, ki jo Huizinga zasledi v igri in Pfaller v umislekih brez lastnikov.

V soju žarometov je lahko nekdo pristno nepristen: nekoga lahko slavimo, ker je doprinesel resničnost neresničnemu tako, da se mu je zavezal brez pridržkov in vzdrževal suspenzijo dvoma.

Preko suspenzije dvoma nas uvede v specifično igro podob, ki se zmeraj bolj naseljuje v politiko.

… vsaka nova groteskna izjava, vsak 180-stopenjski obrat v pozicijah in izraženih namerah krepijo podobo šova, ki mu nikakor ne gre verjeti v njegovi vsakokratni manifestni obliki, temveč kot celota daje videz neke strašljive iskrenosti, ki pravi: To je vse, kar je.

Če torej zaključimo s tem, da na kratko povzamemo tisto, kar najtesneje povezuje pojav hipsterstva in medijsko podobo T, je to, da gre pri obeh za izraz situacije, ki gre onkraj enostavne distinkcije med foi (zaupanje) in croyance (verjetje).

V razdelku, kjer smo govorili o Rortyu, smo navajali mučno pozicijo liberalnega ironista, ki ostaja cel čas distanciran od vsebine svojega verjetja in ki pravzaprav ni sposoben ponuditi kriterij za tisto, kar bi lahko bila boljša vednost.

Ali nista torej hipster in T simptoma te situacije v različnih poljih – pop-kulturnemu vsakdanu in politiki?

Hipster je ujet v neskončno igro rekonfiguracij lastne samoreprezentacije, v kateri se nikoli ne more zares pripoznati in je na kakršenkoli način vzeti za svojo, ker mu umanjka kriterij, na podlagi katerega bi se lahko zasidral v katerokoli vsebino.

Na enak način je privlačnost T vezana na kolektivno ljudsko nemožnost, da bi uvideli onkraj vsesplošnega cinizma do medijskih reprezentacij politike. Takšno vsesplošno vsegliharstvo pa nakazuje na dodatno mutacijo v formi verjetja – imamo namreč opravka z obdobjem croyance, ki so postale neke vrste foi.  

Sveto resnost farse političnih samodržcev in farse hipsterja gre vsaj v tem smislu enačiti: oba igrata igro, ki se jemlje v svoji absurdnosti prekleto resno in je polna raznovrstnih taktiziranj med katerimi je moč zaznati ključne podobnosti.

Na najočitnejši ravni je mogoče povleči vzporednice med načinom, kako se hipster distancira od vsake vsebine preko strateške ironije, tako da nam zmeraj daje slutiti, da je korak pred nami in je zato skok k neki drugi vsebini v samem njegovem izrazu že zaobsežen, ter neskončno serijo T laži.

Preko goste poselitve medijske krajine z različnimi in večkrat medsebojno kontradiktornimi izjavami, se T po hipstersko, kot lisica, umika temu, da bi ga v kateremkoli trenutku točno zapopadli in vzpostavlja namesto tega neko polje potencialnosti, znotraj katerega je zmeraj korak prek nami in se lahko na vsako kritiko odzove z naglim, v kontekstu šarade skoraj neopaznim, premikom.

Toda če hipster svojo ironijo izraža sam, potem je distanca do vsakokratne T izjave prisotna v recepciji sami – točno to, da njegovih vsakokratnih izjav ne jemljemo resno, mu dovoljuje, da se nonšalantno sprehaja med različnimi pozicijami, izjavami in dejanji.

Toda, če kaj, potem se takšna taktika izkaže kot nekaj, kar vsaj na prvo žogo nikakor ne spodbija kredibilnosti. Ali ni mogoče reči, da so bile v šovu ameriških volitev mobilizirane tudi tiste množice, ki T ne verjamejo na konfesionalni način foi, temveč se preprosto preveč zabavajo v igri neskončnih butastih transgresij v obliki croyance, te nove oblike foi?

Divjak morda res ob srečanju s sovražnikom poprime za lok in ne za vudu lutko, toda vprašanje je, ali je zmožen prepoznat isto resnost v situaciji, ko drži v roki volilni listek, ali pa se lahko v tem trenutku še vedno nahaja v primežu tiste druge, svete resnosti?

ONI GODZILLA Rampage

The ancient scrolls has been found.. the secrets reveal.. ONI MINILLA ?! Happy #MinillaMonday everyone!

Paying homage to Seaguns's Pizza Godzilla as seen in Godzilla x Kong The New Empire

ONI GODZILLA

Oni Goji Traditional drawing Brush Pen

Oni Godzilla - Traditional Japanese artstyle

ONI GOJI

More of Oni Goji