SKY-HI ft. eill - New Verse - Lyrics
music video (Youtube)
Japanese/Romaji/English lyrics under the cut
ゴールの旗はどこ?
俺の居場所はここ
ゴールの旗はどこ?
Check the Mic
Kick the Verse
Feel the Vibe
I'm ready for the show
こっちを向いてよ
こっちよ
君の為のShow
目を閉じて リラックス、オープン
スピーカー越しの君、調子はどう?
素っ裸の心のはるか上空
まで飛ぶのに必要���いアルコール
Who am I
夢から覚めた5時半笑えない
ニュースに落ちた時や心無い
言葉がまた刃を研いだ
どきな、どきな、鬼さんこちら
望んでいた未来
望まれた期待
そこにある人生全て愛していたい
転んだら手痛い
ミス待ちの奴でいっぱい
怖さも請け負うさ全部持ってきな
笑っちまいな
腫らした瞼
の向こうの世界も
ありがたいな
まだ痛みに会えた
笑っちまいな
その感傷も
逃げ腰な自分も
ありがたいな
また君に会えた
愛しても泣いても
何度でも
大したことあっても
笑ってやろう
シミ、次のテイクで
ボーカル上げてくれ
Matz, Mattドラムを響かせてくれ
照明の落ちたブースがやけに落ち着くのは自分と会話するツールだからさ
アイドル崩れのJ-POP野郎
口だけ達者な世渡り上手だろう?
ラップも見かけも凄い奴なんて山ほどいる
誰かの目で見るそこに生きる俺はいつもヒール
いや俺自身が本当はそう思ってるのか?
人以上の報酬、プレッシャーの分の成功
でも足に鎖、両手には手錠
なぁドクター教えてくれこんな俺は正常?
どうしても答えが無いその時
マイクの向こうの君を呼び 自分自身を灯し
SKY-HI in the place to be また帰ってこれるこの通り
さぁ一緒に作ってみようぜ昨日よりもマシなストーリー
笑っちまいな
嫌なほど長い
死ぬまでの時間も
ありがたいな
まだ夢を見れた
笑っちまいな
その愛情も
逃げちゃった自分も
ありがたいな
また僕に会えた
いつかどこか枯れた涙
雨が止めば腫れた瞼
夢見た自分とは程遠い
でも足掻く姿こそ愛おしい
弱さを憎まなくてもいい
どれも全部自分だから
ほらまた僕に会えた
弱音が出る口を塞いで
気がつけば口の中で腐って
何が辛いのかわからなくなるその前に
ねえいつでも僕を呼んで
笑っちまいな
嫌なほど長い
死ぬまでの時間も
ありがたいな
まだ夢を見れた
笑っちまいな
その愛情も
逃げちゃった自分も
ありがたいな
また僕に会えた
愛しても泣いても
何度でも
大したことあっても
笑ってやろう
--
Gooru no hata wa doko?
ore no ibasho wa koko
Gooru no hata wa doko?
Check the Mic
Kick the Verse
Feel the Vibe
I'm ready for the show
Kocchi o muite yo
kocchi yo
kimi no tame no show
Me o tojite rirakkusu, oopun
supiika goshi no kimi, choushi wa dou?
suppadaka no kokoro no haruka joukuu
made tobu no ni hitsuyou nai arukooru
who am I
yume kara sameta goji-han waraenai
nyuusu ni ochita toki ni kokoro nai
kotoba ga mata ha o toida
doki na, doki na, oni-san kochira
nozondeita mirai
nozomareta kitai
soko ni aru jinsei subete aishiteitai
korondara te itai
misu machi no yatsu de ippai
kowasa mo uke ou sa zenbu motte kina
Waracchimai na
harashita mabuta
no mukou no sekai mo
arigatai na
mada itami ni aeta
waracchimai na
sono kanshou mo
nige koshi na jibun mo
arigatai na
mata kimi ni aeta
Aishite mo, naite mo,
nando demo
taishita koto atte mo
waratte yarou
Shimi tsugi teiku de
bookaru agete kure
matz, matt doramu o hibikasete kure
shoumei no ochira buusu ga yake ni ochi tsuku no wa jibun to kaiwa suru tsuuru dakara sa
aidoru kuzure no j-pop yarou
kuchi dake tassha na yo watari jouzu darou?
rappu mo mikakake mo sugoi yatsu nante yama hodo iru
dareka no me de miru soko ni ikiru ore wa itsumo hiiru
Iya ore jishin ga hontou wa sou omotteru no ka?
hito ijou houshuu puresshaa no bun no seikou
demo ashi ni kusari, ryoute ni wa tejou
naa dokutaa oshiete kure konna ore wa seijou?
Doushite mo kotae ga nai sono toki
maiku no mukou no kimi o yobi jibun jishin o tomoshi
SKY-HI in the place to be mata kaette koreru kono toori
saa issho ni tsukutte miyou ze kinou yori mo mashi na sutoorii
Waracchimai na
Iyana hodo nagai
shinu made no jikan mo
arigatai na
mada yume o mireta
waracchimai na
sono aijou mo
nigechatta jibun mo
arigatai na
mata boku ni aeta
Itsuka dokoka kareta namida
ame ga yameba hareta mabuta
yume mita jibun to wa hodo tooi
demo ashi gaku sugata koso itooshii
Yowasa o nikumanakute mo ii
dore mo zenbu jibun dakara
hora mata boku ni aeta
Yowane ga deru kuchi o fusaide
ki ga tsukeba kuchi no naka de kusatte
nani ga tsurai no ka wakaranaku naru sono mae ni
nee itsu demo boku o yonde
Waracchimai na
Iyana hodo nagai
shinu made no jikan mo
arigatai na
mada yume o mireta
waracchimai na
sono aijou mo
nigechatta jibun mo
arigatai na
mata boku ni aeta
Aishite mo, naite mo,
nando demo
taishita koto atte mo
waratte yarou
--
Where is the goal flag?
This is right where I belong
Where is the goal flag?
Check the Mic
Kick the Verse
Feel the Vibe
I'm ready for the show
Look this way,
look at me
This show is just for you
Close your eyes and relax, now open
Hey you on the other side of the speakers, how’re you doin’?
I don’t need alcohol to send my
bare heart flying high above the sky
Who am I?
I’m not happy to wake up from my dream at half past five
I get sucked into the news and lose my drive
In those words, I hear the sharpening of knives
Move aside, move aside; come this way, demon
The future I hoped for
and the expectations I had -
I want to love all of the people out there
I’d hurt my hands if I trip
There are many waiting for me to slip
I’ll control all that fear - bring it all to me
It’s laughable;
I’m thankful for
the world I see beyond
my burning eyelids,
‘cause I still felt that pain
It’s laughable;
I’m thankful for
your sentimentality
and my cowardly self,
‘cause I could meet you again
Whether we love, or we cry,
no matter how many times
something big happens,
let’s keep smiling
Hey Shimi, on the next take
turn up the vocals, would you?
MATZ, Matt, let’s hear those drum beats!*
The illuminated recording booth really calms me down, ‘cause it’s a tool I use to talk to you
These ex-idol J-pop fucks
sure are good at getting by with pretty words
There’s tons of people who’re also great at rap and looking good,
but the “me” that exists in other people’s minds is always their heel
No way, is that what I really think?
When you get a bigger cut than you need, it’s ‘cause the pressure paid off
But there’s chains on my ankles and handcuffs around my wrists
Hey, doctor, will you tell me if I’m okay like this?
When I don’t have any answers,
I call out to you, beyond the mic, and awaken myself
SKY-HI in the place to be, and you can come back via this street
Come on, let’s make something better than yesterday’s story
It’s laughable;
I’m thankful for
the long time I have
until I die
‘cause I was able to dream again
It’s laughable;
I’m thankful for
your love and
my self that ran away from it,
‘cause you found me again
The tears faded away somewhere, one day
The rain stops, but my eyes still burn
You’re still far from your ideal self,
but you’re so cute when you’re struggling
You don’t have to hate your weaknesses
They’re all just a part of you
See, you were able to meet me again
I cover my mouth so I don’t complain,
and I realize the thought’s gone away
Before I forget what I was gonna say,
hey, hit me up any time
It’s laughable;
I’m thankful for
the long time I have
until I die
‘cause I was able to dream again
It’s laughable;
I’m thankful for
your love and
my self that ran away from it,
‘cause you found me again
Whether we love, or we cry,
no matter how many times
something big happens,
let’s keep smiling
--
*Shimi is his recording engineer, and MATZ and Matt (Cab) are people who helped make the song
3 notes
·
View notes
Pristnost lažnosti
Kurz kot temeljno značilnost postmoderne identifikacije z neko vsebino navede ravno odmik od nje same preko dvojne poteze formalizacije in estetizacije.
Vsebina je odstranjena iz njenega prvotnega pomenskega konteksta ter zvedena na zgolj podobo, ki dopolnjuje specifično individualno biografijo samoinscenacijskih (uprizoritev, scena) življenjskih estetov.
Vse to, brez da bi širšo javnost na kakršenkoli način zmotila bizarnost tovrstnih kombinacij. Postmoderni slehernik je namreč po koncu velikih zgodb nehal verjeti v notranjo konsistentnost in sovisnost dejstev.
Zanj je vsako dejstvo ireduktibilno singularno in ravno na ta način se pravila vzpostavljanja kakršnekoli konsistentne naracije porušijo oziroma postanejo povsem arbitrarna. Dizajn je, tako nam pravijo medijski guruji, novi smisel.
Če pa se je navidezno politični narcizem 70-ih in zgodnjih 80-ih let še oklepal kategorije pristnosti in avtentičnosti (ki je bila zadnji ideološki popačen spomin na izgubljeno vsebinsko povezavo), se postmoderno dekonstruktivno izčiščeni narcizem obratno zdi že pristna lažnost, ki virtuozno in skoraj avtomatsko preobrazi vsako vsebino in formo in vsako razmerje v dizajn. (Kurz).
Točno ta pristna lažnost predstavlja osrednje jedro našega zanimanja in temeljno potezo, v kateri bomo prepoznali figuro sodobnega hipsterja.
Postmoderna identitetna fluidnost tako s hipsterji doživi svoj, vsaj trenutni vrhunec. Kar je pa pri temu še posebej zanimivo, pa je, da hipsterska identiteta ni le časovna fluidnost, v smislu tega, da hipster tekom let vztrajno menja svoje etikete, niti ni tisto, kar želimo izpostaviti, vsebinska nekonsistentnost med njenimi posameznimi dekontekstualizirani segmenti. Hipster gre še korak dlje – v nobenem trenutku ni njegova preferenca nekaj, s čimer bi se lahko identificiral – ravno nasprotno, vsaka njegova identifikacija že nosi v sebi poleg ironije tudi nek odpor in neusklajenost s samim seboj.
Hipster svojo avtentičnost zgradi ravno kot pristno lažnost.
Hipster svoje telo obloži s skorjo mrtvih mod, svojo dušo pusti zrasti v krošnjo paradoksnih mnenj in preferenc. A kljub temu si nikoli ne dovoli, da bi v neki stvari pognal korenine. Med njim in rečmi namreč obstaja distanca, globlja od zbirateljskega malikovanja, trdnejša od vsakršne vitrine. Do svojih stvari je hipster ironičen. (Kravanja)
Hipster torej nastopa s pozo, v kateri skuša zanikati in se distancirati od preference, ki jo izraža, in dejanja, ki ga vrši. Hkrati pa to enigmatično bitje vselej znova izrazi neko preferenco, ki v skladu z njegovo samopodobo ni nikoli njegova lastna, ali stori dejanje, ki nikakor ne izraža njegove prave, resnične namere.
Umisleki brez razmislekov: Skratka, imamo fenomene verjetja, ki izpričujejo vse njegove zunanje znake, a hkrati posamezniki ne verjamejo v njih v konfesionalnem smislu besede.
Distinkcija med lastnimi umisleki in umisleki brez lastnika je distinkcija glede odnosa, ki ga posameznik goji do lastnega početja in lastnega izraza. To, čemur bi običajno rekli pristni izraz (to zares mislim, to zares čutim, itd.), so lastni umisleki, tj. iluzije, v katerih se nekdo prepozna kot njihov resnični nosilec. Na drugi strani pa vse zgoraj naštete forme verjetja, v katerih se subjekti pravzaprav ne prepoznajo, in ki jih Pfaller zato poimenuje umisleki drugih, čeprav ta drugi, ki bi bil pristni nosilec takega verjetja, bržkone ne obstaja.
Tovrstna ugotovitev predstavlja posebno težavo za razsvetljensko idejo napredka, ki sproti pometa z vraževerjem in vzpostavlja zmeraj bolj racionalne subjekte. Misel razsvetljenskih filozofov se izkaže za prešibko, da bi razčarala svet do te mere, da bi iz nje izgnala vse iracionalizme vsakdana, ravno zato, ker te lahko normalno sobivajo z znanstvenim razumom.
To je v največji meri uspelo religiji, oziroma natančneje protestantizmu in njegovim bojem proti raznoraznim religijskim ritualom in premestitvijo fokusa na pristno notranjo vero.
Postmoderni sleherniki na nek način ponovijo to gesto s svojim priseganjem na avtentičnost singularnega izkustva pred zlaganostjo družbenih konvencij. Subjekti konfesionalne oblike verjetja tako ne morejo več čutiti sreče ob izumetničenih banalnostih vsakdanjega življenja. Dionizična karnevalskost slavij in izumetničenih fars sta nekaj, kar v svoji boljši vednosti odklanjajo. Iz tega odklanjanja konfesionalni subjekti vlečejo posebno ugodje, ki sledi iz krepitve lastne samozavesti in sledenja idealu samega sebe kot tistega, ki so mu tovrstne nizkotnosti pod častjo.
To fazo avtentičnosti 60-ih in 70-ih let prepoznamo v večini trendov postmoderne, ki so predhajali hipsterja in kjer je začela prevladovati ideja izražanja pravega, neizumetničenega sebstva.
Kakor smo že omenili, pa ne moremo reči, da obstaja med nosilci lastnih umislekov in umislekov brez lastnika razlika, po kateri eni izmed njih posedujejo boljšo vednost, medtem ko se drugi predajajo vraževerju. Tisto, kar je treba poudariti, je, da ne le vraževerni sledijo svojemu vraževerju boljši vednosti navkljub, temveč je boljša vednost kvečjemu pogoj vraževerja, kakor ga konceptualizira Pfaller.
Vraževerje je kvečjemu strukturirano na način, da so njegovi nosilci zmeraj postavljeni v psihološko situacijo, ki je analogna situaciji igre.
Vprašanje, ki ga Huizinga obravnava, je ravno vprašanje tega, kako je možno, da nas igranje neke igre lahko popolnoma prevzame.
Tradicionalni odgovori na to vprašanje so stopnjo afektivne intenzitete v igranju skušali reducirati na afekte, prihajajoče iz preostanka življenja (tj. bolj resnih dejavnosti). Huizinga, nasprotno, pokaže, kako znotraj igranja igre jemljemo prej resneje od preostanka življenja, tj., čas se ustavi in naše vedenje postane manično. To, kar Huizinga poimenuje sveta resnost igre, ima po Pfallerju za svoj pogoj ravno boljšo vednost. Igra deluje kot igra in je zmožna sprožiti svoje vrste afektivne učinke na vpletene zgolj pod pogojem, da se oni zavedajo, da je to zgolj igra.
H je v sveti resnosti igre videl konstitutivni element vsake kulture, ki iz nje tudi polagoma izgine. Za razumevanje svete resnosti Pfaller predlaga Freudovo teorijo ambivalentnosti, katere zametke najde že pri Spinozi. Spinoza v 38. pravilu tretjega knjige Etike namreč pravi: Če je kdo začel sovražiti ljubljeno stvar, tako da je ljubezen docela zatrta, bo čutil ob istem vzroku do nje večje sovraštvo, kakor ko bi je ne bil nikdar ljubil, in sicer tem večje, čim večja je bila poprej ljubezen.
F namreč kot ambivalentno postavi situacijo, kjer denimo človek nosi v sebi dva nasprotujoča si afekta – ljubezen in sovraštvo – do neke specifične prakse.
Recimo, da si gremo na živce, ker imamo težave spraviti se k resnemu delu in namesto tega zapravljamo čas za druge, neproduktivne dejavnosti. Znotraj prakse izvajanja neproduktivne dejavnosti je naše ugodje v le-teh popolnoma manifestno, medtem ko je naše neodobravanje oziroma naše sovraštvo do tovrstnega izgubljanja časa latentno.
To latentno sovraštvo pa se na ravni intenzitete ne odšteje od našega ugodja pri izvajanju neke dejavnosti, temveč se k njemu prišteje. Ta mehanizem je po P potencialno na delu pri npr. odvisnosti (kjer toliko raje skadimo še en cigaret ali vzamemo mamilo, čeprav gojimo do tega potlačen sovražni odnos) in raznoraznih kompulzivnih nevrozah, ki po F predstavljajo temeljno matrico ritualov religioznega življenja.
Podobno je s sveto resnostjo – v igri v resnici uživamo točno zaradi potlačenega verjetja, da s tem izgubljamo čas. Točno ta sveta resnost je tisto, kar je v obdobju postmodernizma, v obliki boja proti umislekom drugih, izgnana iz kulture, ki začne postajati zmeraj bolj konfesionalna, čistunska in rigidna.
Toda figura, ki jo P spregleda, je ravno figura hipsterja. Če kaj, potem je ravno hipster tisti, katerega celostna prezentacija ima formo umislekov drugih, do katerih goji distanco s pozicije boljše vednosti. Ali ne moremo ravno v fascinaciji z vsakim novim (no, ponovnim) frivolnim trendom, s camp estetiko in izumetničenim nastopom prepoznati temeljno potezo croyance (belief)? P teza je, da viktorijanska čistunskost sodobne konfesionalnosti izganja vsakodnevno umazano sveto iz javnega prostora. Toda ali ne zaseda vsa kičasta navlaka hipsterjev ravno mesto taistega umazanega svetega, v katerega je hipsterski nabor pop-kulturnih produktov povzdignjen?
Če zagovornik politično korektne blaznosti označi nekoga za pripadnika te-ali-one skupine, potem to pomeni, da ga razume kot arhetipskega nosilca idealiziranega historičnega razmerja te skupine do druge in nekoga, ki mu hkrati pritiče tudi vsa domnevna substancialna vsebina dotične skupine.
Pogost prezir do specifičnega hipsterskega samoinscenacijskega nastopaštva torej jasno izhaja iz trka s konfesionalnimi postmoderneži, ki nastopačem pripišejo manko zvestobe do njihove prave določenosti.
P distinkcija na lastne umisleke in umisleke brez lastnikov se spet izkaže kot odlično orodje za zapopadenje situacije, skratka, da razumemo točno, česa je v tovrstnem vzdušju pravzpaprav obtožen hipster.
Hipster gre v svoji groteskni nespoštljivosti še korak dlje.
Ne samo, da se kiti z vsebinami, ki pripadajo nekomu drugemu, temveč jih celo degradira na farso, ki je ne le razvezana od izvorne reference, temveč deluje osvobojena od kakršnekoli navezave sploh, oziroma prosto po Kurzu: postane zgolj dizajn.
Nič več užitek eksoticizma, temveč soimenljivost poblagovljenih podob.
V tem smislu je absolutno vseeno, če išče navdih v višavah visoke kulture ali v umazaniji ulic – vsakokratne kombinacije so vselej pretežno naključne.
… kjer je vsaka specifična idiosinkrazija nevtralizirana s strani poze univerzalne idiosinkratičnosti, potem lahko uvidimo, da prezir do hipsterja ne izvira zgolj iz materialnih posledic njihovega priseljevanja, saj ga je moč zaznati tudi onkraj hipsterskih romarskih mest. Hipster nam ne gre zares na živce ne zato, ker bi v svoji pozi lagal, temveč zato, ker je njegov način laganja neka oblika iskrenosti, ki je za konfesionalno usmerjene posameznike še posebej moteča zaradi svoje anti-identitarne ironične poze.
Ironizem, kakor sem ga definiral, izhaja iz zavedanja moči redeskripcije. Toda večina ljudi noče biti na novo opisanih. Hočejo, da se jih jemlje po njihovih lastnih pogojih – da se jih jemlje resno, kakršni so in kakor govorijo. Ironistka jim pravi, da je jezik, ki ga govorijo, na voljo za uporabo s strani nje in njene vrste. V tej trditvi najdemo nekaj, kar je lahko zelo kruto. Najboljši način, da povzročimo ljudem dolgotrajno bolečino, je namreč ta, da jih ponižamo tako, da naredimo iz stvari, ki so se jim zdele najbolj pomembne, nekaj jalovega, zastarelega in nemočnega. (Rorty)
V idealni liberalni družbi bi intelektualci ostali ironisti, medtem ko ne-intelektualci ne bi. (…) Tako bi se videli kot popolnoma kontingentni, brez da bi čutili poseben dvom glede kontingenc, ki jih oblikujejo. (Rorty)
Skratka, popoln postmoderni nazor je nuja za intelektualce, ni pa posebej zaželen za množice. Toda hipster je ravno popularizacija R poze liberalnega ironizma, ki ima za posledico spodjedanje njenega liberalnega dela in neprijetno dejstvo odstnosti pripoznanja samega sebe v lastnih reinvencijah: Lahko bi celo malce obrnili tisti slavni verz internacionale in rekli: Bili smo vse, bodimo nič.
Prvič, R s tem ponesreči odpravi tudi več kot pertinentno vprašanje oblike verjetja, skratka, na kakšen način lahko sploh naš hipster oziroma liberalni ironist verjame v vsebine, ki jih lahko zmeraj relativizira in odklanja s pozicije boljše vednosti, vednosti, ki pa ni nič drugega kot praznina zavedanja, da ne obstaja nobeno privilegirano epistemsko, moralno ali estetsko stališče?
Skratka, hipster je porinjen v situacijo, ko postane nezanemarljivo velik del njegovega sebstva polje njegove lastne samoinscenacije, kar pomeni, da se v lastnih redeskripcijah pravzaprav nikoli ne more zares prepoznati, ne glede na to, kolikšno veselje mu igra redeskripcije nudi. To pa predstavlja ravno nasprotje R sanj o samolastnosti posameznikov, ki, prosti okov pred-postmoderno določenih identitet, uživajo v lastnem perfekcioniranju.
Drugič, oblike vsebine teh verjetij so ravno dekontekstualizirane in komodificirane vsebine, ki niso nič drugega kot dizajn, ki je na voljo za neskončne igre sebstva. Tovrstni špas, ki je v enaindvajsetem stoletju upredmeten v obliki blag, ki pokrivajo polja najrazličnejših preferenc, je namreč razmeroma drag špas. V vsakem primeru predrag za milenijce, ki uživajo to, kar se v tem trenutku zdijo še zadnji izdihljaji radosti poznega kapitalizma kot neke vrste utopije raznolikosti in razlik, ki bodo, če parafraziramo Jamesona, vzdržali vse tja, dokler bodo vsi, ki jim ne uspe preboj, še lahko porabljali v fordistično-keynesianskem režimu nakopičene denarne rezerve prejšnjih generacij.
Dejstvo, da so redeskripcije sebstva v tako velikem obsegu posredovane preko sveta blag, ostane pri R popolnoma netematizirano in s tem se le-ta tudi ogne vprašanju, kas se v kontekstu tega zgodi, ko pride do zloma kupne moči.
Hipster je žrtev okoliščin, v katerih je njegova samoinscenacija, katere namen je zmeraj predstavitev, namenjena nekemu opazovalcu, naj bo ta realen ali fiktiven, podvržena diktatu videza. Vprašanje, ki si ga venomer postavlja, je: Kaj signaliziram z izražanjem preference? Izražanje okusa preko širokega sveta blag je tako svojevrstna Misija: Nemogoče.
Hipster mora biti zmerom na preži, da ne bi razodeval izbir, ki kažejo na premajhno svojevrstnost preferenc. Ponovno: motili bi se, če bi rekli, da je izražena preferenca nujno nekaj, v čemer hipster prepozna odraz svoje lastne identitete. Prej bi lahko rekli, da je postavljen v precej dobesednem smislu v pozicijo igralca igre lastne samoinscenacije – plasiranja različnih tipov umislekov brez lastnika, katerih nosilec je sam. Sojen je torej z vidika njegovega performansa v igri, ki jo igra.
Znotraj te igre pa predstavlja izražena ironija v vsakem specifičnem izkazu preference posebno defenzivno strategijo, ki pravi: To, kar trenutno prikazujem, ni to, po čemer me boste sodili. Pravzaprav v ta moj samoinscenacijski poskus ne verjamem zares, v resnici bi lahko pokazal več.
NOVIM DOGODIVŠČINAM NAPROTI:
Sedaj smo ločili ti dve formi, tj. ironijo kot splošno intelektualno dispozicijo in ironijo kot specifično strategijo samoreprezentacije.
Nedavnega obujanja rasnih belskih identitarnih politik na desnici ne smemo razumeti kot povratek v svet predmodernih obskurantizmov, temveč kot logično nadaljevanje partikularističnega segmentiranja ljudi na rasne, religiozne ali etnične identitarne skupine, ki je bila posebej domena levice od leta 68 dalje.
S postopno opustitvijo univerzalističnih idej v naslednjih desetletjih in komunitarističnim razumevanjem kakršenkoli normativnosti se tako odpre teren za raznorazne ekscese.
Zakaj bi namreč bilo treba razumeti svet partikularnih tradicij in življenjskih svetov manjšin, ne pa tudi večin?
To smo pravzaprav imeli v mislih, ko smo rekli, da liberalniironizem sam žre svojo liberalno komponento. Če ima dejstvo, da sta vsako prepričanje in vsaka oblika življenja določena s strani kontingentnega spleta množice sil ter da iz tega sledi velika apologentska naracija o tem, kako ni mogoče postaviti ene jezikovne igre nad drugo, zakaj potem to ne bi veljalo tudi za belski nacionalizem?
S te pozicije pa smo pravzaprav že začeli stopati proti redu, ki ga je G. M. Tamas poimenoval postfašizem – posebej danes se namreč zdi, da je zanikanje kategorij, ki bi kazale na neke obče človeške imenovalce, le korak stran od pravno-formalnega reda, ki razlike tudi uzakoni.
Tovrsten politik pa ni le nekaj, kar funkcionira na podobnem ozadju intelektualnih dispozicij kakor hipster, temveč se tudi njegovi nosilci v javnem diskurzu danes poslužujejo kar se da podobnih strategij in to kar inačic hipsterske strateške ironije same.
Trenutno naziv najvidnejšega nosilca ter najgostejše koncentracije umislekov brez lastnika ne pripada nikomur drugemu kot samemu Trumpu.
Čeprav je mogoče dojemati polje njegove recepcije kot heterogeno celoto, se nam vendarle zdijo precej zmotne zelo pogoste analize T kot nosilca nekega presežka avtentičnosti, v smislu, da se na najbolj brutalen način reprezentira kot to, kar je, skratka, da ni razkoraka med njim in njegovo medijsko podobo, ali pa, v drugi inačici, da gre njegov uspeh pripisati vzbujanju prav takega videza.
To seveda ne pomeni, da ni ravno neka oblika avtentičnosti tisto, kar je pri T prepoznano kot posebej zaželeno, vendar je ta avtentičnost zgolj do skrajnosti dovedeni cinizem, ki s svojo surovostjo na svojevrsten način predhodno razoroži kakršnokoli kritiko.
Coleman: Seveda, morda je patološko lagal, toda hkrati je kazal tolikšno sprenevedanje pomena lastne dvoličnosti, da se je zdelo, da sama persistentnost laži kaže na neko višjo resnico.
Na podoben način kot hipster vključi distanco v akte izražanja lastnih preferenc z namenom, da bi zbujal vtis še toliko bolj eminentne skrite preference, ali pa vsaj skrivnostnega sporočila, ki se za njegovo preferenco skriva, funkcionira T: Saj morda res zagovarjam to in ono, lažem, povzročam škandale in ekscese, toda za tem, stoji nek plan.
Vse skupaj funkcionira ravno zato, ker kljub vsem indicem, ki razkrivajo, da je v diskurzu T na delu neka laž, sam od nje pod nobenim pogojem ne misli odstopiti. V tem smislu je precej očitno, da je T mobilizacijska moč vezana tudi na posebno afektivno situacijo, ki jo Huizinga zasledi v igri in Pfaller v umislekih brez lastnikov.
V soju žarometov je lahko nekdo pristno nepristen: nekoga lahko slavimo, ker je doprinesel resničnost neresničnemu tako, da se mu je zavezal brez pridržkov in vzdrževal suspenzijo dvoma.
Preko suspenzije dvoma nas uvede v specifično igro podob, ki se zmeraj bolj naseljuje v politiko.
… vsaka nova groteskna izjava, vsak 180-stopenjski obrat v pozicijah in izraženih namerah krepijo podobo šova, ki mu nikakor ne gre verjeti v njegovi vsakokratni manifestni obliki, temveč kot celota daje videz neke strašljive iskrenosti, ki pravi: To je vse, kar je.
Če torej zaključimo s tem, da na kratko povzamemo tisto, kar najtesneje povezuje pojav hipsterstva in medijsko podobo T, je to, da gre pri obeh za izraz situacije, ki gre onkraj enostavne distinkcije med foi (zaupanje) in croyance (verjetje).
V razdelku, kjer smo govorili o Rortyu, smo navajali mučno pozicijo liberalnega ironista, ki ostaja cel čas distanciran od vsebine svojega verjetja in ki pravzaprav ni sposoben ponuditi kriterij za tisto, kar bi lahko bila boljša vednost.
Ali nista torej hipster in T simptoma te situacije v različnih poljih – pop-kulturnemu vsakdanu in politiki?
Hipster je ujet v neskončno igro rekonfiguracij lastne samoreprezentacije, v kateri se nikoli ne more zares pripoznati in je na kakršenkoli način vzeti za svojo, ker mu umanjka kriterij, na podlagi katerega bi se lahko zasidral v katerokoli vsebino.
Na enak način je privlačnost T vezana na kolektivno ljudsko nemožnost, da bi uvideli onkraj vsesplošnega cinizma do medijskih reprezentacij politike. Takšno vsesplošno vsegliharstvo pa nakazuje na dodatno mutacijo v formi verjetja – imamo namreč opravka z obdobjem croyance, ki so postale neke vrste foi.
Sveto resnost farse političnih samodržcev in farse hipsterja gre vsaj v tem smislu enačiti: oba igrata igro, ki se jemlje v svoji absurdnosti prekleto resno in je polna raznovrstnih taktiziranj med katerimi je moč zaznati ključne podobnosti.
Na najočitnejši ravni je mogoče povleči vzporednice med načinom, kako se hipster distancira od vsake vsebine preko strateške ironije, tako da nam zmeraj daje slutiti, da je korak pred nami in je zato skok k neki drugi vsebini v samem njegovem izrazu že zaobsežen, ter neskončno serijo T laži.
Preko goste poselitve medijske krajine z različnimi in večkrat medsebojno kontradiktornimi izjavami, se T po hipstersko, kot lisica, umika temu, da bi ga v kateremkoli trenutku točno zapopadli in vzpostavlja namesto tega neko polje potencialnosti, znotraj katerega je zmeraj korak prek nami in se lahko na vsako kritiko odzove z naglim, v kontekstu šarade skoraj neopaznim, premikom.
Toda če hipster svojo ironijo izraža sam, potem je distanca do vsakokratne T izjave prisotna v recepciji sami – točno to, da njegovih vsakokratnih izjav ne jemljemo resno, mu dovoljuje, da se nonšalantno sprehaja med različnimi pozicijami, izjavami in dejanji.
Toda, če kaj, potem se takšna taktika izkaže kot nekaj, kar vsaj na prvo žogo nikakor ne spodbija kredibilnosti. Ali ni mogoče reči, da so bile v šovu ameriških volitev mobilizirane tudi tiste množice, ki T ne verjamejo na konfesionalni način foi, temveč se preprosto preveč zabavajo v igri neskončnih butastih transgresij v obliki croyance, te nove oblike foi?
Divjak morda res ob srečanju s sovražnikom poprime za lok in ne za vudu lutko, toda vprašanje je, ali je zmožen prepoznat isto resnost v situaciji, ko drži v roki volilni listek, ali pa se lahko v tem trenutku še vedno nahaja v primežu tiste druge, svete resnosti?
0 notes