Margaritaville

Objavljeno v Ekranu jul/avg 2019

Če Harmony Korine nikoli ne bi bil rekel, da svoje filme vidi kot “tekoči narativ nečesa, kar je bližje glasbi”, bi bilo to še vedno v nebo vpijoče. Njegovo delo, od VHS, thrashovske estetike Gumma (1997) in Julien – Donkey Boy, (1999) do  Mr. Lonely (2007) ter Spomladanskih žurerk (2012) in Kralja Plaže (2019), je vedno le en korak stran od videospota, in njegovi spoti za Sonic Youth, Cat Power, Bonnieja “Princea” Billyja in Rihanno so le en korak stran od njegovih filmov. Tako v Gummo in Mr. Lonely, ki izgledata kot videospota Wernerja Herzoga, kot v Spring Breakers ter Beach Bum, ki enostavno izgledata kot videospota, je Korine sledilec zeitgeista, sledilec ameriškega sna. Da je ta sen za frike, izmečke , imitatorje in druge marginalce mrtev še prej kot za ostale ljudi, je pokazal že na začetku kariere. V zadnjih letih mu išče le alternativo – in ustrezno glasbeno spremljavo, ki vedno ve, proti kateri Ameriki se mora ozreti.

Pri uporabi glasbe se nikoli ne zateka k domačnosti oz. prepoznavnosti glasbe, da bi s tem krpal vsebino ali pa uporabljal glasbo preprosto montažno mašilo. V Gummo non-sequituri in nenadni rezi ter preklopi prežemajo film z nemirom brezciljnih protagonistov, ki jih spremlja vse od minimalistične elektronike do metala, ambientalne glasbe, Bacha in “Crying” Roya Orbisona v predzadnji sekvenci filma, ob kateri pozabite na špansko verzijo v Lynchovem Mullholand Drive. Izbruhi švedskega in ameriškega proto-black metala, grindcorea in dooma delujejo kot edini smiselni glasbeni ekvivalent ujete apatije prebivalcev Xenie; mogoče Solomon in Tummler to glasbo poslušata, mogoče ne, zagotovo pa predstavlja najglasnejši možni krik protesta proti nikomur. Obenem pa pri sopostavitvi nežnejše glasbe z razsuto podobo Xenie pogosto ne vemo, kje se konča ironija in začne empatija. Liki v Gummo namreč niso polni napak na holivudski način, kjer se odpusti vse, če je lik le dovolj šarmanten. Korinea niso zastonj poimenovali “trubadur kmetavzov”. Gre za pristne rednecke, ki med drugim streljajo, zastrupljajo in prodajajo potepuške mačke, eden izmed njih pa prostituira sestro z Downovim sindromom, in brez glasbene amortizacije bi Korine veliko težje ohranil nek empatičen ali vsaj nevtralen pogled na prebivalce opustošenega post-tornadovskega mesta.

Korineove sopostavitve nežnega s čudnim in brutalnim tukaj niso na prvem mestu namenjene iskanju kontrasta z namenom provokacije ali srhljivosti , kot to zelo pogosto počnejo v svoji glasbeni opremi Lynch, Scorsese in Tarantino, temveč so-izražanju oz. dopolnilu vsebine z izmuzljivim nečim, ki ga liki iščejo v svetu; v zmedenem, shizofrenem vsakdanu Juliena v Julienu ... seveda kadri elegantne drsalke na televiziji ob zvoku elegične Puccinijeve arije “O mio babbino caro” ne morejo napovedovati drugega kot neizogibne tragedije.

Noben Korineov film se ne zanaša na glasbo toliko kot tavajoči Mr. Lonely, ki se drži svojega naslova dobesedno; poleg naslovnega štikla spremljajo absurdne aspiracije imitatorjev (Michael Jackson, Marilyn Monroe, Charlie Chaplin, Elizabeta II itd.) zasanjana glasba Jasona Piercea, člana Spacemen 3, in pa eksperimentalnega benda Sun City Girls, ter občasni Aphex Twin, tradicionalna afriška glasba in jazz šlagerji. Zgodba komune neuspešnih imitatorjev se prepleta z zgodbo misijonarskega duhovnika in nun, ki padec ene izmed sester iz letala brez posledic vzamejo za božje znamenje in spodbudo. Poplavo nekonvencionalnosti in izgube stika z realnostjo tu uokvirja čudovit vesoljski drone-folk, ki kadrom navidezno lebdečih nun namesto absurda nudi grenko-sladek kontekst njihovega verovanja

Če se je z Julienom in Gummom Korine stilsko uveljavil kot pionir novega ameriškega filma, pri svojem velikem povratku z Žurerkami in Kraljem plaže ni toliko zastavonoša, kot subverzivni opazovalec trendov, pri čemer glasbeni izbor ponovno igra znatno vlogo. Korine tokrat ne posega po obskurnem podtalnem hrupu in alternativnem folku, temveč po mainstreamu (Skrillex, Gucci Mane in Ellie Goulding) in originalni glasbi Cliffa Martineza (Drive, Only God Forgives, Neon Demon) – ki seveda živi za fluorescentno elektroniko nočne Amerike (in od nje), in ki v enemu svojih boljših izdelkov s temačno, preroško atmosfero tvori protiutež ideologiji blišča in denarja, ki spremlja večino preostale glasbe filma.

Srednjerazredne študentke, protagonistke Žurerk so navidezno daleč od degenerirane Xenie, a vseeno ne vejo, kaj hočejo – zaenkrat samo nekaj več. Mogoče hočejo biti kot vsi ostali, ki se imajo bolje od njih, zagotovo pa hočejo Spring Break, zloglasne spomladanske počitnice. Dobijo seveda vse to, plus narcisoidnega, infantilnega dilerja/raperja Aliena, ki je delno njihova fantazija, delno nočna mora. Ponuja jim pobeg iz simulakra brezciljne prihodnosti v simulaker postmoderne Amerike – nekontrolirano zabavo, nasilje in denar.

In glasba Spomladanskih žurerk je glasba, ki bi jo poslušale same. Je zvok žura, tako kot je montaža filma montaža njihovega idealnega življenja; napumpana, oksitocinska elektronika, floridski dubstep in trap, alkohol, kokain, simuliran seks in nesimuliran seks. Korine ne prikaže Spring Breaka s sredstvi komentatorja, temveč s sredstvi protagonistov ustvari komentar ter tako prepleta zapeljivost s kontemplacijo. Na vprašanje kje je dobil navdih za montažo, je seveda odvrnil: “Ste kdaj gledali YouPorn?”

V vrhuncu filma izmenično vidimo dekleta in Aliena kako ob klavirju pojejo “Everytime” Britney Spears, in kako ropajo dilerje, poroke, študente; vseskozi pa jih spremlja soundtrack njihovega življenja, komad pevke, ki je bolj kot kaj drugega obveljala za simbol žrtve zvezdniška kulture, v času, ko se je varovanje zasebnega življenja še smatralo za normalno. A kombinacija nežne ljubezenske balade in dobrega starega ultra-nasilja ni samo disonanca soundtracka, kot jo pogosto označujejo, saj ne gre za poudarek grobega ob kontrastu nežnega, temveč za popkulturni clusterfuck in z vidika protagonistk brisanje meje med resničnim in fantazijo – če ta v Žurerkah sploh obstaja. Oziroma: realnost Žurerk je fantazija, in obratno. Britney in dvocevke in pištole so le del širše fantazije, Ameriškega sna. Uporaba “Everytime” je tako protiutež nasilju samo z vidika deklet in predstavlja skrajno mejo njihove nežnosti. Za gledalca pa je pesem samo še del popkulturne navlake, ki narekuje življenja protagonistom – in v tem se tudi skriva edina prava ironija prizora. Združitev saharinske Britney in orožja namreč ni ironična ker to dvoje ne bi šlo skupaj; ironična je ravno zato, ker gre skupaj – končna zmaga masovne kulture in medijev.

Tudi v zadnjem Korineovem filmu, Kralj Plaže, se na glasbeno opremo veže specifična ideologija; medtem ko originalna glasba Johna Debneyja filmu pridodaja kombinacijo melanholije in starošolske komične navihanosti, ki v boljših trenutkih v spomin prikliče simpatične anti-establishment neprilagojence tipa gospod Hulot, preostanek filma preživi v družbi karibsko obarvanih popevk Jimmyja Buffeta in podobnega adult-contemporaryja iz 70ih in 80ih, ki prodaja alternativo ubijalski rutini sivega vsakdana – ne študentom, ki imajo še vedno na voljo spring break, temveč množici delavcev, uradnikov in malih poslovnežev srednjih let, ki še vedno niso ugotovili, kaj narediš, ko se spring break konča. Moondog, floridska verzija Hanka Moodyja, naslovni kralj plaže, one-hit wonder pisatelj, ki čaka, da dobi navdih za naslednjo mojstrovino, ima odgovor: spring break se nikoli ne sme končati. In njegovo življenje izgleda kot podaljšane spomladanske počitnice – zato je seveda lokalna legenda, ikona nekomformizma, freudovski umetnik-otrok, ki mu je dovoljena instantna gratifikacija. Večino filma pa ostane skrivnost, ali si to lahko privošči samo zaradi ženinega denarja, ali pa si to privošči denarju navkljub.

Lik Moondoga je v kritikah pogosto postavljen ob bok (relativno manj razvratnemu) Ernestu Hemingwayju, še enemu pisateljskemu rezidentu floridskega Key Westa, ki je prosti čas rad preživljal ob koktejlih in čolnih. A če je več kot pol stoletja nazaj kritik Dwight McDonald o njem zapisal, da verjame svojemu lastnemu mitu, za Moondoga nikoli ne izvemo, ali svojemu mitu zares verjame. Zagotovo pa z veseljem sprejema, da mu verjamejo ostali. Mogoče ve, da tropske plaže, road tripi in romantika, kot jih prodajajo na soundtracku Jimmy Buffet (“A Pirate Looks at Forty”), Eddie Money (“Two Tickets to Paradise” ) in ostali niso prava verzija. Kot izpostavi pronicljiv članek v New York Times, Jimmy Buffet, happy hour ikona plažnega eskapizma, absolutno ne živi tega načina življenja, temveč od jutra do večera bedi nad svojim Margaritaville imperijem BBQ omak in hotelov. A Moondog se vseeno prašuje, če ni to morda edina alternativa; plavanje s tokom, fiktivno ali resnično. Oz. mogoče Moondog sploh ne prodaja alternative, temveč upanje na alternativo, tako kot Jimmy Buffet; in tako kot Harmony Korine samo podaja različne preseke Amerike (ter s tem vse večjega dela zahodnega sveta) v iskanju smisla.

Tisto, proti čemur se borimo, »raste«, saj čemur v svojemu umu in mislih dajemo pozornost, manifestiramo. Tako boj proti starim vzorcem le-te še bolj okrepi. Medtem pa namerno vključevanje novega obnašanja, novih idej in novih pristopov v naše vsakdanje življenje daje vašnašemu  umu priložnost, da sprejme nove perspektive. Bodimo potrpežljivi in ​​ljubeči do sebe in kmalu bo star način delovanja in pogojevanja popustil, se sprostil, da bomo lahko v ospredje spustili svoj resnični jaz. . “Between stimulus and response there is a space. In that space is our power to choose our response. In our response lies our growth and our freedom.” – Viktor E. Frankl . ("Med spodbudo in odzivom je razmik. V tem prostoru je naša moč, da izberemo svoj odziv. V našem odzivu je naša rast in naša svoboda." - Viktor E. Frankl) . Mir . Največji prispevek k blaginji ljudi okoli nas je, da občutimo in imamo mir v svojem srcu. Naše stanje oddaja energijo, ki povzroča širjenje ali krčenje vsakega čutečega bitja v naši bližini. Ko se naša srca napolnijo s hvaležnostjo, ljubeznijo in mirom ter naši umi zasijejo v navdušenju, to občuitijo vsi, ki jih srečamo. Ko odhajajo, zapustijo naš prostor nekoliko lažji kot takrat, ko so vanj vstopili. . Ko porabimo manj energije za ohranjanje lastne pomembnosti, imamo dostop do ustvarjalne in negovalne energije, ki izhaja iz našega notranjega bistva. Spoštovanje daru življenja in hvaležnost za vse, kar nam življenje prinaša, subtilno opominja tudi druge okoli nas. Ko spodbujamo svojo notranjo lahkotnost, radost in življenja ne jemljemo tako resno, temveč z mirom v srcu sprejemamo vse, kar nam priprelje na pot, se lahko s strastjo in otroškim začudenjem vozimo po neizogibnih življenjskih valovih. . Ko v srcu vemo, da življenje teče prosto z našim poseganjem ali brez, od začetka do konca, se lahko sprostimo in uživamo v vožnji. Ko pa je voda nemirna, opomnimo sebe in druge, ki se vozijo z nami, da dihajo...nadaljevanje v komentarjih... . . #yoga #joga #yogalove #yogaeverywhere #yogaeveryday #yogapractice #yogadaily #myyogalife #artofliving #selflove #selfmastery #selfdiscovery #lovemybody #mandalatemple https://www.instagram.com/p/B5UsT2jFfwn/?igshid=zu9zjwf7xabs

Poceni nogometni dresi Messi  Končni žreb nas

Poceni nogometni dresi Messi  Končni žreb nas je spodbudil in nam dal spodbudo in motivacijo, da se osredotočimo na dokončanje pomembnih nalog, ki so še vedno v zaključni fazi priprave.

»Ura je vedno hitrejša in stopnja predvidevanja narašča za vse nas.

»Nihče izmed nas organizatorjev - FIFA, LOC, zvezna vlada in mesta gostiteljica - nimamo nobenega razloga, da bi se naslanjali in počivali na lovorikah. Zaključna dela so ključnega pomena in jih je treba dodati na več področjih. “

Valcke je prav tako razkril, da bodo na stadionih, ko bodo vsi končani, dodane začasne strukture, ki bodo kje kupiti otroški nogometni dresi  prinesle standarde FIFA World Cup.

Pogovor ob izidu knjige Marka Marinčiča, Katul in nova poezija

Društvo slovenskih književnih prevajalcev in oddelek za klasično filologijo ob izidu nove knjige o Katulu prirejata pogovor z avtorjem, ki bo v sredo, 23. 5. 2018, ob 19.30, na sedežu Društva slovenskih književnih prevajalcev, Tomšičeva 12, Ljubljana.

Iz avtorjevega uvoda

Latinska beseda nouus ima prevratniške konotacije. Čeprav ni znano, da bi se Katul in njegov krog prepoznavali pod imenom »novi pesniki« ali »neoteriki«, je moderniste tega časa kot »novotarje« prepoznal in ožigosal Cicero. Ta je v mladosti pisal mitološko poezijo z erotično vsebino; vsaj dve taki pesnitvi sta vključevali motiv metamorfoze. Mladostnih pesniških poskusov pozneje ni nikoli več omenil; izjavljal je celo, da ne bi imel časa za branje lirike, četudi bi se mu življenje podvojilo.

Cicero je svojo »neoterično« preteklost zatajil. Morda je imel pri tem v mislih biografsko legendo o Platonu, ki se je po (neuspešnih?) pesniških poskusih zatekel k Sokratu in filozofiji. Toda omenjena legenda je naiven in indiskreten poskus biografov, da bi Platonovo kritiko pesnikov in poezije pojasnili psihološko, kot izraz umetniške frustracije. Ohranil se ni niti en sam slab verz, pripisan Platonu. Zato pa se je ohranil Ciceronov verz: o fortunatam natam me consule Romam (»O srečni Rim, ki si se rodil pod mojim konzulatom.«)

Temeljna drža

Neoteriki niso bili literarni krožek. Vsekakor pa je v pozni republiki obstajala prijateljska skupina, ki je poezijo razumela kot prostor intelektualne emancipacije. Katulu poezija povsem očitno pomeni zatočišče pred politično resničnostjo razkrajajoče se republike. Cezar je cinaedus Romulus, torej v besednjaku politične ajshrologije »Romul-peder«. Toda današnjemu bralcu ostaja skrito, kakšna je Katulova temeljna drža v teh političnih pesmih. Je lahkotno posmehljiva ali zavzeta? Parodična ali kritična? Že dejstvo, da se sodobna branja v tej ključni točki razhajajo, kaže na težko premagljivo hermenevtično prepreko.

Mojemu zanimanju za rimsko poezijo pozne republike in avgustejskega obdobja je dal odločilno spodbudo moj akademski učitelj Kajetan Gantar. Z neoteriki in rimskim epilijem sem se ukvarjal od diplome naprej. Veliko dolgujem diskusijam z dolgoletnim prijateljem Marcom Fernandellijem, ki je v zadnjih letih objavil dve ključni deli o Katulovi učeni poeziji. Že prej sem imel priložnost od blizu spremljati nastajanje Holzbergove knjige o Katulu: ogorčeni odzivi nekaterih nemških in avstrijskih filologov, ki so med njegovimi predavanji o Lezbiji-fellatrix škripali z zobmi in včasih celo loputali z vrati, so mi v marsičem odprli oči.

Zgodovinski kontekst

Čeprav imata Fernandelli in Holzberg skrajno različna estetska in idejna izhodišča, jima je skupen odpor do biografizma. To je razumljiva reakcija na dolgo obdobje naivno zgodovinskih branj. Vendar se zgodovinskemu (in s tem biografskemu) kontekstu ne odrekata povsem. Holzberg skuša biografsko alegoriziranje nadomestiti (in torej rehabilitirati!) s koncepti in praksami antične retorike: Ariadna ni Katul, toda Katul v 64. pesmi nosi na obrazu persono, masko Ariadne. Fernandelli se v razpravi o subjektivnem pripovednem slogu, s katerim je Katul utrl pot Vergilijevi Eneidi, zavestno izogiba osebnim pesmim; a tudi on 64. pesmi ne bere povsem nadzgodovinsko: v navezavi na Alessandra Perutellija tehtno opozarja na oblikovne in idejne vzporednice med Katulovim epilijem in Salustijevima zgodovinskima monografijama.

Tovrstne iztočnice so mi blizu, saj presegajo esteticizem Friedricha Klingnerja, politični aktivizem pod krinko imanentne interpretacije (angloameriška »nova kritika«) in ludično samovoljo postmodernih besedilnih študij (študije intertekstualnosti in dekonstrukcija). Čeprav se tudi sam ne poglabljam v drobne zgodovinske okoliščine, ki velikim literarnim delom ne morejo ničesar odločilnega odvzeti ali dodati, si po najboljših močeh prizadevam za rekonstrukcijo zgodovinskega občinstva in zgodovinskih branj. Kjer se mi približek zdi možen, se mu skušam podrediti. ­­­­­­­­­

Politično branje

Prav zato je moje branje Katula izraziteje politično. Razlikovati skušam med Katulovo generacijo, ki je še uživala republikansko svobodo, in med avgustejskimi pesniki, ki so lahko svoje zadržke do principata izražali kvečjemu »v podtonu«. Politična svoboda dopušča in predvideva osebni izraz. V tem kontekstu so Katulovi prostaški napadi na politike nujno politični, torej posredno angažirani. Opis interesnega zavezništva med »vzajemnima rivaloma deklet« Cezarja in Mamure je s svojo drastično slikovitostjo onkraj politične folklore. Tovrstni intelektualistični ekscesi nakazujejo politično angažirano distanco do politike, ki ji vladata dvolični moralizem in populizem.

Učinek preprostosti

Katulu se kot otroku republike ni bilo treba umikati v »učeno poezijo«. Zato skušam konvencionalni mejnik med »osebnimi« carmina minora in ambicioznejšimi (»objektivnimi«) carmina docta čimbolj zabrisati. Kot je v svojem sijajnem članku pokazal Steele Commager (1965), je Katulova pesem o poljubih (C. 7) značilen primer učene poezije; bežna omemba Kalimahovega prednika Batosa je zgovoren signal: Katul z umetelnimi izraznimi sredstvi ustvarja in hkrati omejuje učinek preprostosti: »Pesem ni zaljubljenčev izliv. Občutke, ki jih izraža, hoče obvladovati, obvladuje pa jih prav z obliko, v kateri jih izraža.« (prav tam, 86). Če je tako, lahko velja tudi obratno: kot dokazuje epigram v čast Helviju Cini (C. 95), je odločitev za kalimahejsko učeno poezijo mogoče razumeti kot osebni in politični statement.

Postmoderna je po nepotrebnem zavrgla Katulovo eksistenčno resnost (ter s tem intelektualno in estetsko ostrino): všeč ji je bil Katul-formalist, všeč tudi dandyjevski individualist, zanemarjala pa je eksistenčni razcep, ki ima pogosto obliko retoričnega vzorca: amo/odi; Lezbija nekoč/Lezbija zdaj; Katulova pietas/Lezbija kot udeleženka množičnih orgij; Sapfo kot prostitutka z Lezbosa/Sapfo kot deseta Muza; zlata doba/mračna sedanjost; Pelej v objemu morske nimfe/deklica Poliksena, ki klecne pod mečem kot nadomestni plen za mrtvega Ahila.

Read the full article