Wenn Texte atmen

Pünktlich zum Österreich-Schwerpunkt auf der Leipziger Buchmesse erscheint »Literatur und Kritik« in neuem Gewand. Unter der neuen Herausgeberin Ana Marwan zeigt sich die österreichische Zeitschrift auf der Höhe der Zeit: vielfältig, offen und innovativ.

Pünktlich zum Österreich-Schwerpunkt auf der Leipziger Buchmesse erscheint »Literatur und Kritik« in neuem Gewand. Unter der neuen Herausgeberin Ana Marwan zeigt sich die österreichische Zeitschrift auf der Höhe der Zeit: vielfältig, offen und innovativ. Continue reading Untitled

View On WordPress

Literatur und Kritik: Gut erfunden: "Gedankenspiele über die Wahrheit" - eine Rezension von Karin S. Wozonig

Otto Müller Verlag Literatur und Kritik: Gut erfunden: “Gedankenspiele über die Wahrheit” – eine Rezension von Karin S. Wozonig Hördauer ca. 10 Minuten) https://literaturradiohoerbahn.com/wp-content/uploads/2023/01/Literatur-und-Kritik-C-Setz-upload.mp3   Die letzte Ausgabe von diesem Jahr sowie von Herausgeber Karl-Markus Gauß ist ab jetzt erhältlich, mit Kulturbriefen von Georg Schnetzer,…

View On WordPress

Der Schriftsteller und Denker über linke Intellektuelle im Westen, woke Campusradikalität und den "neuen" Antisemitismus vermeintlich fortschrittlicher Leute

Dlf Audiothek

Aus der Dlf Audiothek | Zwischentöne | Zwischentöne mit dem Reiseschriftsteller Karl-Markus Gauß (mit Musik) https://share.deutschlandradio.de/dlf-audiothek-audio-teilen.3265.de.html?mdm:audio_id=dira_DLF_2aa42c3e

https://share.deutschlandradio.de/dlf-audiothek-audio-teilen.3265.de.html?mdm:audio_id=dira_DLF_2aa42c3e

i I have been sentenced by @stride-armin, thus I have to obey the Old Laws and honour the pact.

Nickname: People used to call me “Chief” or "Biggie” in school.

Sign: Cancer

Height: around 0,006th of the Eiffel Tower

Last thing I googled:  The height of the Eiffel Tower

Song stuck in my head: Rosa Walton - I Really Want to Stay At Your House T-T

Number of followers:  1,453 raccoons lingering outside of my porch (Seriously who are you people and why are you following me?)

Amount of sleep: far too little recently...

Lucky number: 13, especially on a Friday

Dream job: Something with books.

Wearing: my favourite, patched up sweatshirt, that has been with me for ages, and which I use exclusively for lounging around nowadays

Movies/books that summarize you: I’ve always felt a weird connection with the protagonist of Gustav Meyrink‘s The Golem.  The Count of Monte Cristo also made a great impression on me. 

Favorite song currently?: I have been in the mood for some Queen recently.

Aesthetic: late autumn, when the end’s already in the air, but the silence of winter had not yet engulfed the earth.

Favorite author(s): Frank Herbert, Józef Ignacy Kraszewski, Terry Pratchett, Karl-Markus Gauß, Erich Kästner, John Ronald Ruel Tolkien, Joseph Roth, Erwin Riess, Ryszard Kapuścińki, Alexandre Dumas père

Random fun fact: I have a very good sense of direction, but I can’t remember street names for the sake of my life.

With the words of power I summon thee! With thy true name I bind thee!:

@da-boy-o-kultur @simon-newman @heatandapathy @iamtheowls @xkoifishteax

As well as everyone else, who’s bored ;]

Karl-Markus Gauß: Zwanzig Lewa oder tot. Vier Reisen

Idea

First pages

More and more

Mood

Style

So

@thaddaeusropac #Halle Galerie Thaddaeus Ropac Salzburg Halle H. C. Artmann A Reading in #Celebration of his 100th #Birthday #hcartmann Sonntag, 8 August 2021 with: Rosa Artmann-Pock, Julius Deutschbauer, VALIE EXPORT, Karl-Markus Gauß, Mavie Hörbiger, Martha Jungwirth, Sunnyi Melles, Albert Ostermaier, Arnulf Rainer, Christoph Ransmayr, Peter Rosei, Gerhard Rühm, Peter Waterhouse, Ingrid Wiener und Oswald Wiener presented by #BazonBrock Vilniusstraße 13, 5020 Salzburg https://ropac.net/news/564-h.-c.-artmann-a-reading-in-celebration-of-his-100th-birthday/ https://www.instagram.com/p/CSUXJBNn2qJ/?utm_medium=tumblr

KNJIŽEVNI IZVOZ Bečka promocija dva značajna Krležina djela objavljena po prvi put na njemačkom jeziku, uz Jergovićev 'Rod' koji nastavlja svoj pohod

KNJIŽEVNI IZVOZ Bečka promocija dva značajna Krležina djela objavljena po prvi put na njemačkom jeziku, uz Jergovićev 'Rod' koji nastavlja svoj pohod

Ugledni austrijski književnik Karl-Markus Gauß i hrvatski književnik Boris Perić u ponedjeljak 2. listopada predstavit će u Beču dva značajna djela Miroslava Krleže objavljena po prvi put na njemačkom jeziku. Radi se o romanu ‘Zastave’ (koji su preveli Gero Fischer i Silvija Hinzmann u nakladi Wieser) i Krležinom glavnom pjesničkom djelu ‘Balade Petrice Kerempuha’, koje je na njemački jezik…

View On WordPress

"Eine Art Summa: 'kleine Prosa' von Karl-M. Gauß." Rezension (c) DIE PRESSE, 2014

Literarni predah •

Karl-Markus Gauß  - Sanje o Vrzdencu: Na poti z Ivanom Cankarjem

  Najprej sem naletel na njegov mračni roman Martin Kačur, idealist, nato pa sem prebral, kar mi je Cankarjevega prišlo v roke. Naslovni lik Martin Kačur je prijatelj ljudstva, ki ljudstva ne pozna, človekoljub, ki ima rad ljudi, kakršne si zamišlja, ne kakršni so, pač idealist, ki se mu posmehujejo prav ti, ki jih hoče zagovarjati, in ki zgreši smisel življenja prav tam, kjer zmotno misli, da je z njim najtesneje povezan.

Zgodbo, ki se odvija na prekletem kraju z zgovornim imenom Blatni dol, sem pred tridesetimi leti prebral v gradiču na obrobju Salzburga, ki ima v svojem razpadanju za te, ki se le sprehodijo mimo, pridih začaranosti, zame pa, ki sem se pustil prepričati, da si ga ne bom večno ogledoval le od zunaj in sem se posledično za nekaj časa naselil v njem, je s svojo trohnobo in plesnivostjo kmalu postal prava preizkušnja. Sedel sem med njegovimi vlažnimi stenami, bral zgodbo o učitelju, ki je v svojem neizmernem idealizmu smešen in sijajen obenem, in že zdavnaj sklenil, da ne bom postal gimnazijski učitelj in izkoristil strokovnega izpita, ki sem ga pred nekaj meseci pridobil. Prebral sem Hlapca Jerneja in njegovo pravico, zgodbo s strašnim koncem o slovenskem hlapcu, ogoljufanem za lastno premoženje, »ki ni potrkal na vrata usmiljenja, ampak na vrata pravice« in je hotel samo to, kar mu pripada. Ker mo to doma odrečejo, se odpravi k cesarju na Dunaj in naposled, ker tudi tam ne dobi soje pravice, bogokletno obtoži samega Boga. Nato sem, nenehno vročičen in dobro preskrbljen z zdravili in knjigami, prebral roman Hiša Marije Pomočnice, ljubezensko izpoved deklet iz bolnišnice, ki se ne bojijo več smrti, ker prežete z morbidno vedrino za bolne nimajo same sebe, ampak svet, ki mu bodo s smrtjo ušle, svet, katerega meje so zarisale najemniške kasarne dunajskega proletariata.

V novelah in pripovedih Ivana Cankarja je več umiranja kot kjerkoli drugje v svetovni literaturi. Moški omagajo na robu ceste, na smrt zgarani od dela v tovarnah, ženske na svet spravijo tri, štiri otroke, nato pri petintridesetih kot starke za večno obležijo, angelom podobna dekleta, ki se razcvetijo v grozljivo, dokončno lepoto, shirajo za jetiko, pogumni fantje, umetniki in uporniki, zapustijo domačo vas in se kmalu znajdejo v velikem mestu, zlomljeni, izdani, premamljeni, ali pa, v najslabšem stanju in v najboljšem primeru, kupljeni in ukročeni v filistre.

Ta, ki si je vse te umirajoče izmislil ali še bolje posnel po življenju in jih rešil v literaturo, Ivan Cankar, je tudi sam živel le dvainštirideset let; nato je, domnevno opit, padel po stopnicah in umrl. Bilo je 11. decembra 1918 in avstro-ogrska monarhija, ki jo je Slovenec sovražno in posmehljivo kritiziral, je pravkar razpadla: »Pustimo Avstrijo v njenem lastnem dreku… Zgodovina nas namreč uči, da je bila neumnost avstrijske diplomacije zmerom največji blagoslov za evropske narode… Tudi zdaj je že z vso gorečnostjo na delu in morda se ji sčasoma res posreči, da utelesi jugoslovansko utopijo. Vse se vrši prav po naukih Heglove dialektike, kadar doseže neumnost svoj višek, se prevrne v modrost.«

To je Ivan Cankar povedal leta 1913 v govoru, v katerem je zahteval izstop južnih Slovanov iz podonavske monarhije in vse upe polagal v združitev Srbov, Hrvatov in Slovencev v skupno državo »jugo-Slovanov«. Z govorom si je prislužil teden dni zapora. Ni več doživel, kako hitro je državna oblast v tako želeni kraljevini Jugoslaviji začela ljudske kolovodje in nezadovoljne umetnike, kot je bil sam, preganjati s stupidno vnemo; kraljevina južnih Slovanov je potrebovala le pet let, da je na protestih postrelila več južnoslovanskih delavcev, kot pa jih je v sedemdesetih letih, ki so sledila prav tako krvavo zatrti revoluciji leta 1948, pomrlo v zaporih Franca Jožefa.

Cankar je bil prvi slovenski pisatelj, ki si je pisanje izbral za poklic – to je razlog, da je tema njegovih številnih pisem malodane samo ena, denar. »Večkrat lačen kot sit«, otrok malih ljudi se ni nikoli izkopal iz revščine. Čeprav so ga že pri petintridesetih častili kot največjega pisatelja njegovega časa, je bil vse življenje podnajemnik v ubožnih kamrah, v zadnjih sobah gostiln, v temačnih brunaricah: »Življenje me je teplo do krvi, jaz pa sem pilil gladke rime.« Če je naziv narodnega pesnika kdaj na mesto, je prav gotovo pri njem, vzvišenem in tlačenem, ponosnem in sočutnem Ivanu Cankarju.

Kaj sploh pomeni narodni pesnik? No, da nekdo jeziku svojega naroda odpira nove svetove, da jezik kmečkih korenin usposobi za dojemanje urbanih izkustev in intelektualnih fenomenov, da ga nauči besed za brezdanje, krivoversko, dekadentno in uporniško. Cankar je oral ledino na tolikih področjih, da se od takrat vsi sklicujejo nanj, in lahko za sklicevanje navedejo tudi svoje razloge: socialni realisti, romantiki in simbolisti, zagovorniki angažirane literature, kot tudi tisti, ki zagovarjajo avtonomijo umetniškega dela. Slavili in sramotili so ga kot komunista, pornografa, verskega zanesenjaka, bogokletneža, neozdravljivega pesimista, socialnega utopista in pravega nacionalnega avtorja. To je tudi bil in v vseh zgornjih oznakah je nekaj resnice.

Leta 1898 je Cankar iz podeželske Ljubljane prišel na Dunaj, kjer je živel enajst izjemno plodnih let in v srečanjih z mladeničem iz Bele krajine, Otonom Župančičem, osnoval moderno slovensko literaturo. Na Dunaju, kjer je v predmestnem okraju Ottakring v veliki revščini životaril in obdan z bedo skoraj propadel, je nastal pomemben del njegovega opusa. Češki proletarci, slovaške šivilje, balkanski študenti, ki so jih pometali z vlaka, to so junaki njegovih dunajskih impresij; kar je v njih prikazano z literarno briljanco in socialnim ogorčenjem, je tista druga, kot oglje črna stran sijoče metropole. Neskončno daleč je veličastni Dunaj, svetovljansko mesto fin de siècla, v katerem se je obilje plemenitilo s kulturo, veselje do življenja pa obogatilo za morbidnost.

Ko sem bral njegove dunajske skice in pripovedi se mi je zdelo, da hodim po drugem mestu kakor po tistem, katerega uvel sijaj je ob istem času opeval Hugo von Hofmannstahl in katerega živahno urbano jedro je socialno natančno kartografiral Arthur Schnitzler. Veliki, danes po vsem svetu cenjeni avstrijski literaturi s preloma stoletja je bilo treba ob bok vedno postavljati literaturo Slovanov, ki so Dunaj doživljali kot sovražno, odbijajočo trdnjavo ali sanje in življenjske načrte goltajoči moloh. Cankar si o državniškem aparatu Habsburžanov ni delal utvar: »C. kr. šole so bile že prvotno ustanovljene za posel, da vzgajajo c. kr. uradnike; ne vzgojé pa niti takih ne, temveč le c. kr. pisalne stroje.«

Ivan Cankar je bil upornik, ogorčen nad krivico, toda njegovo pisanje se ne izčrpa v tožbah in obtožbah. V mraku vedno sveti tudi nenavadno iskrena luč in pesnik luči je bil tudi njegov čisto drugačen prijatelj Župančič. Teme pri Cankarju ne razsvetljuje upanje na politične spremembe, temveč človekovo hrepenenje po lepoti. Njegovo delo sem že precej dobro pozna, ko se mi je končno posvetilo, da mu mrak, zapisanost smrti, Blatni dol niso dovolj. Kot otrok revščine ni Ivan Cankar v blatu in bedi, v blatnem dolu ranjenega življenja nikoli izgubil prepričanja, da ljudje niso lačni le hrane in pravice, temveč tudi lepote.

V malo znani, leta 1917 objavljeni skici, je našel ime za to prepričanje: Vrzdenec. To je ime vasi nedaleč od Ljubljane, v kateri je bila rojena njegova mati. »[Jaz je] nikoli nisem videl in je tudi na nobenem zemljevidu ni zaznemovane. Ali da je na svetu in da je celo prav blizu, je čisto gotovo.« Vrzdenec, o katerem zgodovinske knjige molčijo, ne sodi v nacionalno liturgijo. Toda krivico mu delamo tudi, če si ga razlagamo kot prakomunistično skupnost, še toliko bolj bi se zmotil tisti, ki bi mislil, da je Vrzdenec kraj brez zgodovine. »Nikoli nisem bil v Vrzdencu, in vem, da nikoli ne bom,« piše Cankar, čigar mati je na smrtni postelji rekla: »Kmalu bova v Vrzdencu,« in s tem ni mislila onstranstva. Utopija, ki jo povezuje z izginulo vasjo umirajoče matere, ni vrnite v včerajšnji svet, v njegovo bogaboječo skromnost in strogi red. Vsem socialnim in nacionalnim zahtevam navkljub je priklicevanje Vrzdenca za Cankarja potreba človeka po lepem. Lepota ni ne akademsko vprašanje, za katerega bi bili pristojni profesorji estetike, ne mik, na katerega so abonirani uživači. Nič drugega ni kot pravica človeka, ki je enaka tisti do kruha, strehe nad glavo, izobrazbe. Te pravice si ni treba zaslužiti, vsakomur pripade že z rojstvom. To je vse, kar sem bral pri Ivanu Cankarju, medtem ko sem živel v baraki, ki je zame znova postala gradič šele, ko sem ji ubežal: njej, njeni golazni, trohnobi in mesece trajajoči vročičnosti.

  Karl-Markus Gauß  (2012) V gozdu metropol. Ljubljana: Slovenska matica.

Literatur und Kritik: Ein Zwischenfall im Tierpark "Aufruhr der Meerestiere" - eine Rezension von Johann Holzner

Otto Müller Verlag Literatur und Kritik: Ein Zwischenfall im Tierpark “Aufruhr der Meerestiere” – eine Rezension von Johann Holzner Hördauer ca. 12 Minuten) https://literaturradiohoerbahn.com/wp-content/uploads/2023/01/Literatur-und-Kritik-Gamillscheg-Holzner-upload-upload.mp3   Die letzte Ausgabe von diesem Jahr sowie von Herausgeber Karl-Markus Gauß ist ab jetzt erhältlich, mit Kulturbriefen…

View On WordPress