Dovje, Spomenik padlim v 1. vojni

Spomeniki padlim in pogrešanim v prvi svetovni vojni so bili v veliki meri postavljeni na bojnih poljanah in grobiščih, ki so slovela po velikem številu žrtev. Poleg teh krajev pa so v letih po koncu vojne začeli postavljati spomenike in spominska obeležja tudi v krajih od koder so bile žrtve doma. Na naših tleh je eden takšnih spomenikov nastal v kraju Dovje-Mojstrana, kjer so v letu 1925 v bližini župnijske cerkve sv. Mihaela občani občine Dovje-Mojstrana postavili marmorno spominsko ploščo s šestdesetimi imeni padlih in pogrešanih. Ob imenih vojakov so tudi zapisana okrajšana imena krajev ( Mojstrana, Dovje, Belca, Radovna, Podkuže) od koder so bili vojaki doma. Pri nekaterih imenih vojakov so v ovalu tudi njihove fotografije. Nad spominsko ploščo je bil prvotno kip vojaka v uniformi 17. kranjskega pešpolka, ki pa je v jeseni 1938 doživel žalostno usodo. Neznani storilci so ga vrgli s podstavka, mu odbili glavo in ga zakotalili v Savo. Spominska plošča je ob tem dogodku ostala nepoškodovana. Kip je danes obnovljen. Del spominskega obeležja sta tudi dve kamniti topovski granati. Avtor spomenika je bil kamnosek France Cengle iz Radovljice, ki je pred tem izdelal spomenik v Kamni Gorici. Iz neposlane razglednice je moč razbrati, da se je odkritja spomenika udeležila velika množica ljudi. Slovesen blagoslov je opravil Jakob Aljaž (1845-1927), duhovni svetnik in župnik na Dovjem. Slavnostni govor je imel Franc Bonač (1885-1935) vojni kurat in tajnik Zveze Bojevnikov, ki je bil ob tej priložnosti pogost govorec.

Matajur, Spomenik Odrešeniku sveta XX stoletja

Po izvedbi Beneškega plebiscita leta 1866, med Kraljevino Italijo in avstrijskim cesarstvom je takratno ozemlje Beneške Slovenije z izjemo Breginjskega kota in Liveka postalo del Italije. 1642 m visoki Matajur je tako postal mejna gora med obema državama. Na njegovem vrhu so julija leta 1901 postavili in blagoslovili temeljni kamen, nato pa so v jeseni zgradili 20 m visok Spomenik Odrešeniku sveta XX stoletja, skupaj s kapelico. Ob pomoči delavcev ga je izdelal Beneški Slovenec, Ivan Špehonja doma iz kraja Pobenesco. Narejen je bil iz rezanega kamenja v obliki štirioglate piramide. Ob prisotnosti 6000 glave množice romarjev ga je blagoslovil videmski nadškof Zamburlini. Med romarji so bili v večini Slovenci z obeh strani meje. V lepem vremenu je bil spomenik viden iz Kobariškega kota, Nadiške doline, Čedada in tudi iz Vidma. Ker ni imel strelovoda je bil lahek plen udarcev strel, ki so ga poškodovale že leta 1915. Usodni so bili tudi tudi led, mraz in nato poškodbe v času 12. ofenzive. Propadanje se je nadaljevalo po 1. vojni, ko so domačini začeli odnašati ostanke spomenika za lastno gradnjo. Razglednice z dvojezi��nim napisom Pozdrav iz Matajurja in deželnim grbom, so bile na voljo obiskovalcem tudi na samem mestu dogodka. Razglednica je bila poslana 18. 10. 1901.

Veselo veliko noč

Da prisegel, si obljubil, da boš mene sámo ljubil, da ne boš ti druge snubil, ni ti v mislih več nikdar. Bog te obvar'!

Telovadno društvo Sokol, Ajdovščina

Že leta 1887 je bilo v Gorici ustanovljeno Goriško telovadno društvo Sokol, ki je 1908 v Ajdovščini ustanovilo odsek društva. Kljub dobrim odnosom pa je med ajdovskimi sokoli tlela želja po samostojnem društvu. Do uresničitve je prišlo marca leta 1909, ko je bilo ustanovljeno Telovadno društvo Sokol v Ajdovščini. Poslovni jezik društva je bila slovenščina, znak je bil sokol, društveno geslo je bilo "Krepimo se", pozdrav pa je bil " Na zdar". Društvo je tudi pristopilo k Slovenski sokolski zvezi, ki je bila članica Slovanske sokolske zveze s sedežem v Pragi. Poleti 1911 je Goriška sokolska župa v Ajdovščini imela svoj letni shod katerega se je udeležilo štiristo sokolov. Po zelo odmevnem shodu se je število članstva med ajdovskimi sokoli močno povečalo. Veliko željo po lastnem Sokolskem domu je presekala 1. vojna. Razglednico je 18. 2. 1910 odposlal Rudolf Brajnik (1862-1962), slovenski planinec, prosvetni delavec in prvi načelnik sokolskega društva v Ajdovščini. Izdelal jo je Milan Klemenčič (1875-1957), slikar, lutkar, fotograf in avtor prvih ohranjenih barvnih posnetkov na Slovenskem. V Ljubljani je leta 1920 ustanovil lutkovno gledališče. Razglednico je izdal in založil "Sokol" v Ajdovščini.

Ivan Lešnik, vojak 47. pehotnega polka

Oče Ivana in Marijana Lešnika je bil zagotovo ponosen na svoja sinova, potem ko sta kot vojaška obveznika pred naborno komisijo dobila potrdilo o uspešno opravljenem pregledu in sposobnosti opravljanja vojaške dolžnosti. Slovenska trobojnica, papirnati trakovi in cvetje v barvah slovenske zastave so slovesnemu trenutku dodali še dodaten pomen in vrednost. Poleg veselja pa se je v očetovo srce naselila tudi skrb za srečno vrnitev obeh sinov. Zla slutnja se je kmalu tudi uresničila, ko so domači dobili obvestilo, da je Ivan roj. oktobra 1888 v kraju Vrtiče (občina Kungota) posestnikov sin, kot vojak 47. pehotnega polka, 17. 7. 1915, padel na italijanskem bojišču. Foto razglednica je bila poslana 15. 3. 1915.

Ivan Pengov, Vesel božič! Srečno novo leto!

Ksenija Vidali (1913-2004)

Operna pevka Ksenija Vidali se je rodila 29. 4. 1913 v Škednju pri Trstu, kjer je tudi obiskovala osnovno šolo. Po nadaljevanju zasebnega šolanja pri nunah se je v Trstu odločila za študij solo petja in klavirja. Po avdiciji v Ljubljani aprila 1937 je bila sprejeta v ljubljansko Opero kjer je izredno uspešno debitirala z vlogo Mimi v Puccinijevi operi La Bohem. Njen lirični sopran je povsem očaral operno občinstvo. V ljubljanski Operi je ostala do leta 1946. Iz Ljubljane je odšla v Milano kjer je v letih 1946 do 1957 delovala kot svobodna umetnica. Istočasno je gostovala po evropskih odrih na katerih je pela s svetovno znanimi opernimi pevci. Po vrnitvi v Ljubljano se je poročila z Demetrijem Žebretom (1912-1970), ki je bil direktor in umetniški vodja ljubljanske Opere. Po zadnjem pevskem nastopu v vlogi Margarete v Faustu v letu 1965 se je začela ukvarjati s pedagoškim delom. V svoji pevski karieri je poustavrila 35 velikih vlog. Na spominski foto razglednici iz leta 1946 je v vlogi Violete iz Verdijeve opere Traviata leta 1943.

Domžale, odvzem zvonov

Avstrijska vlada oziroma c. kr. ministrstvo za uk in bogočastje je že 1915 izdalo odredbo o obvezni oddaji zvonov za potrebe vojske. Za kilogram zvonove teže je državna blagajna izplačala 4 krone, odkupnino pa so morale župnije naložiti v vojno posojilo. Kljub temu se je pobiranje zvonov začelo šele v začetku leta 1917. Ob tem dejanju je ljudi preplavila velika žalost in tudi nezadovoljstvo. Na svoje zvonove so bili zelo navezani saj so jim stali ob strani ob vsem lepem ali hudem. Na neposlani razglednici je vržen zvon iz zvonika župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja v Domžalah 12. 2. 1917. Zaradi višine, betonskih in zamrznjenih tal se je 1248 kg težak zvon razletel na 15 večjih in manjših delov. Od uničenega zvona so se domača dekleta poslovila s spletnim 12 metrskim vencem. Ob njem je pretresena množica domačinov z župnikom Francetom Bernikom (1870-1948), kl je bil tu župnik od 1908 do svoje smrti. Poleg večjega je bil odpeljan tudi srednji zvon težak 704 kg.

Žavlje in Adolphe Celestin Pegoud (1889-1915)

Žavlje pri Trstu so na svojem znamenitem travniku že 1911 gostile tedaj ugledne evropske junake letenja. Med njimi je bil tudi domačin Ivan Vidmar( 1882-1971), ki velja za začetnika letalske pošte na Slovenskem. Že v nedeljo 1. februarja 1914 se je na žaveljskih livadah ponovno zbrala polovica prebivalstva Trsta in njegove okolice, ki je z velikim navdušenjem in napetim pričakovanjem spremljala zračne vragolije mladega francoskega pilota Pegouda. Na nebu nad žaveljsko kotlino naj bi po napovedih organizatorjev izvajal vragolije, ki so tudi pticam tuje. Za prijetno razpoloženje je igrala vojaška godba bosansko hercegovskega pešpolka št. 4. V sončnem nedeljskem popoldnevu je strel iz možnarja naznanil začetek zračnega letalskega plesa. Pegoud ga je začel izvajati na višini 100 m, z enokrilnim motornim letalom tipa Bleriot XI. Enak program je ponovil naslednji dan in z njim požel nepopisno navdušenje množic, ki so na prizorišče prihajale s tremi posebnimi vlaki iz tržaškega kolodvora, avtomobili, tramvajem, miljskimi parniki, izvoščki in peš. Organizatorji so ga za njegov nastop bogato nagradili. Adolphe Pegoud se je v začetku vojne javil kot prostovoljec za letalsko dolžnost in bil sprejet kot pilot opazovalec. Komaj 26 letni letalski as je kmalu doživel tragični konec, ko ga je v zračnem spopadu avgusta 1915 sestrelil nemški pilot, ki je bil njegov nekdanji učenec. Razglednica ni bila poslana.

Gorica v začetku vojne

Kmalu po začetku 1. svetovne vojne so se začele nabiralne akcije za mobilizirane može in sinove. Vse bolj je postajalo jasno, da s koncem leta 1914 ne bo tudi konca vojne, pred vrati pa je bila tudi zima. Zato so številni posamezniki, učitelji, župniki, šolska mladina, različne organizacije in društva začeli z zbiranjem toplih oblačil, obutve, živeža in blaga potrebnega za oskrbo vojakov. Tako so v Gorici matere in dekleta 3. 10. 1914, priredile proslavo ob godovnem dnevu cesarja Franca Jožefa z namenom zbiranja darov za vojake. Zaradi velikege odziva prebivalstva jim je uspelo nabrati tri polne voze darov. Vozove so slavnostno okrasile z zelenjem in zastavami. Pošiljatelj razglednice je domačim na razglednici označil sebe in svojega gospoda oziroma nadrejenega. Neznanemu fotografu je uspelo narediti posnetek enega od voz pred knjigarno Katoliškega tiskarskega društva v Gosposki ulici.

Šmohor, turške lipe

Cerkev sv. Mohorja, ki leži na zaobljenem vrhu Šmohorja na območju med Laškim, Libojami in Zabukovico, na nadmorski višini 784 m je najstarejša in najvišje ležeča podružnična cerkev župnije Laško. Prvič je bila v pisnih virih omenjena v letu 1421. Glavni oltar je posvečen sv. Mohorju in Fortunatu, ki godujeta 12. julija. Na drugo stran, na Savinjsko dolino je cerkev bolj znana po sv. Ulriku, ki ima v predelu cerkvenega oltarja tudi sliko. Cerkev je odprta trikrat na leto, ko so svete maše 1. maja, na šmohorsko nedeljo in rožnovensko nedeljo. K obisku Šmohorja vabijo tudi tri več stoletne lipe, ki stojijo pred cerkvijo v ljudskem izročilu imenovane tudi turške lipe, ki naj bi bile posajene v času, ko so tod mimo proti Dunaju prodirali Turki. Leta 2010 je bila najstarejša med njimi izbrana za drevo leta v Sloveniji. Vse tri predstavljajo tudi sv. Trojico, kot simbol prijateljstva. S svojim košatim vrhom so v preteklosti nudile  hlad in senco številnim obiskovalcem. V svojih sedaj že obolelih deblih in krošnjah skrivajo številne skrivnostne zgodbe iz preteklosti. Tudi neznani obiskovalci Šmohorja so si 14. 8. 1932 poiskali zavetje lip in se predajali obujanju spominov. Foto razglednica je delo fotografa J. Zupanca.

Šmarnogorski zvonovi

Prva svetovna vojna je prizadela tudi božjepotno cerkev Matere Božje na Šmarni gori, ki je tedaj slovela po največjem bronastem zvonu na Kranjskem. Tega in še preostale tri so med 1. vojno vojaške oblasti pobrale iz zvonika in jih pretopile za potrebe vojskovanja. Dobrih deset let je moralo preteči, da so se zvonovi vrnili na svoje mesto. 2. 7. 1928 je v zgodnjih jutranjih urah množica ljudi iz Šentvida in okolice pospremila odhod novih zvonov, katere je izdelal šentviški zvonarski in livarski mojster Ivan Kogovšek. Največji zvon je bil skupaj z vozom težak 5000 kg. Vleklo ga je sedem parov konj šentviških gospodarjev. Ostale tri zvonove so vlekle vprege konj gospodarjev iz Šmartnega, Smlednika in Vodic. Veličasten sprevod je krenil proti Tacnu, Pirničam, Vikrčam in Zavrhu, rojstnem kraju župnika Jakoba Aljaža. Ob poti jih je pozdravljala množica ljudi, mlaji in streli iz možnarjev. Na čelu sprevoda je korakala gasilska godba iz Vodic, ki je poskrbela za vedro razpoloženje. Ob sedmi uri zjutraj je krenil na pot po strmini prvi zvon, nato še drugi. Brez večjega napora sta bila po dobri uri že v zvoniku. Težave so se začele s tretjim in nato še z največjim in najtežjim zvonom. Potem, ko so izpregli vse konje so gasilci in množica ljudi vlekli voz z zvonom samotež po hribu navzgor. Vseh sodelujočih je bilo okoli tristo. Predno je ura bila poldne je tudi zadnji in najtežji zvon že visel v zvoniku. Novi zvonovi so prvič zapeli ob 700 letnici šmarnogorske božje poti, na praznik Marijinega vnebovzetja 15. 8. 1928. Slovesno blagoslovitev zvonov je opravil knezoškof Anton Bonaventura Jeglič. Poslano razglednico je izdelal fotograf Tone Šmajdek.

Tacenski most (1910-1978)

Most  preko reke Save v Tacnu pod Šmarno goro, katerega je 17. 10. 1907 uničila povodenj, je hitro dobil svojega naslednika. Tudi začasno narejeni brod se je moral umakniti 113 m dolgemu in 5 m širokemu železobetonskemu mostu, ki je bil izročen v uporabo 18. 8. 1910, ob praznovanju 80-letnice cesarja Franca Jožefa. Skupni znesek novega mostu v vrednosti 164.000 kron sta si razdelili država in dežela Kranjska. Slovesno odprtje je bilo povezano z veliko vrtno veselico na Brodu, pri gostilni Žibert v lasti Josipa Bitenca. Vrt gostilne in most sta bila v večernem mraku obdana z električno razsvetljavo, katero je omogočil posestnik Ignac Česen, ki je v tem obdobju na Brodu zgradil lastno elektrarno. Novo zgrajeni most je služil svojemu namenu vse do leta 1978, ko ga je nasledil današnji most. Njegova usoda bi se lahko končala že med 2. vojno, ko je bil prepleten z detonacijo, ki se na srečo ni sprožila.  

Ne poslana razglednica je nastala v času, ko je naše kraje in velik del Evrope zajel zelo hladen polarni zrak, ki je med ostalim povzročil zamrzovanje rek in jezer, pokanje dreves, zastoje v prometu in naložil obilo dela vodovodnim inštalaterjem ob segrevanju zamrznjeni vodovodnih cevi. Vremenske razmere so v vseh pogledih spominjale na leto 1929, ki je do tedaj veljalo za najhladnejše. Tako se je temperatura v Trebnjem na Dolenjskem spustila na - 34 °C, v Ljubljani pa so namerili - 30 °C. Precej mirno roko in topla oblačila je moral imeti žal neznani fotograf ob fotografiranju zamrznjene Save pod tacenskim mostom.

Brod in Tacenski most (1844-1907)

Leta 1299 je bila v Ljubljani izdana listina s katero je zemljiški gospod Oto Planinski prodal brod na Savi pri Tacnu pod Šmarno goro, skupaj s pripadajočim posestvom. Omemba broda je zagotovo ena najstarejših v listinskem gradivu na Kranjskem. Znano je, da je bil brod lahko le širši čoln ali lesena ploščad na dveh ali več čolnih. Brodnik je z njim s pomočjo vesla, droga ali drsnega vodila na žici krmaril z brega na breg. Proti plačilu brodarine je z njim prevažal ljudi, živino in tovor. Lik brodnika in njegovega težaškega dela je bil hvaležen motiv v ljudskem izročilu in literarnih delih. Ena najstarejših omemb je povezana z grško mitologijo ob prevažanju duš umrlih preko reke Stiks. V slovenski literaturi ga med ostalimi srečamo v ljudski pesmi Marija in brodnik, v baladi Antona Aškerca in v kmečki povesti Ceptec avtorja Valentina Mandelca. Na tem rečnem prehodu je brod deloval vse do leta 1844, ko je bil slovesno odprt in blagoslovljen skoraj sto metrov dolg lesen most, imenovan tudi Marijin most. Postaviti ga je dal smledniški graščak baron Lazarini. Za prehod preko mostu je bilo potrebno plačati mostnino, ki je bila med ljudmi stalen vir sporov in nezadovoljstva z graščakom. Vsega tega je bilo konec 17. 10. 1907, ko se je nad osrednjo in zahodno Slovenijo razbesnelo hudo neurje z udari strele in močnimi nalivi. Narasla Sava je odnesla 30 m mostu in tako pretrgala promet na okrajni cesti Šmartno-Šentvid. Komaj so brodnikove dlani ponovno zarezale vesla v savske brzice, že je 1910 stal na istem mestu nov, 113 m dolg železobetonski most. Na poslani razglednici so ostanki porušenega mostu z brodom in cerkev Matere Božje na Šmarni gori, ki je skupaj s cerkvijo sv. Lucije na Skaručni vabila množice romarjev.

Celje-Trgovina Franc Pečnik

Še v prvem desetletju 20. st. je veljalo, da je bila v Celju trgovina zelo uveljavljena gospodarska dejavnost, saj je ena trgovina prišla na 41 prebivalcev. Na osnovi podatkov ljudskega štetja leta 1910, je bilo v Celju 6.919 prebivalcev. Od tega jih je 67 % kot občevalni jezik navedlo nemščino, 30 % slovenščino in 3 % je bilo tujcev. Mednacionalne napetosti, ki so bile značilne tudi za Celje so prizadele trgovsko dejavnost. Tako je občinski odbor leta 1905 sprejel sklep, da morajo biti napisi na izveskih samo v nemškem jeziku, magistrat pa je zahteval, da se table s slovenskimi napisi odstranijo. Takim zahtevam ni ugodilo sodišče, ki je zagovarjalo stališče enakopravnosti obeh jezikov. Med slovenskimi trgovci je bil že v času pred 1. vojno znan Franc Pečnik, ki je imel trgovino na mestu sedanjega Zdravstvenega doma v današnji Gregorčičevi ulici. Bil je med izžrebanimi porotniki cesarsko-kraljevega okrajnega sodišča v Celju. S to dejavnostjo je nadaljeval v kraljevini SHS kot izžrebani porotnik celjskega okrožnega sodišča, tudi potem ko se je iz Celja preselil v Brežice, kjer se je začel ukvarjati z gostinsko dejavnostjo. Neposlana foto razglednica je iz časa pred letom 1908.

Vladimir Drolc, Studenci

Mestna četrt Studenci je danes del mestne občine Maribor. Nekdaj je bila to vas v neposredni bližini mesta, nato tudi krajevna občina. Izvor imena je povezan z množico studenčkov in izvirov ob Dravi pod cerkvijo sv. Jožefa. Današnja baročna cerkev je bila zgrajena med letoma 1726 in 1728. Zasluge za njeno gradnjo ima tedanji radvanjski graščak, mestni sodnik in župan Severin Ekhart, ki je v cerkvi tudi pokopan. Cerkev z visokim zvonikom, oltarjem s kipi, prižnico in zakristijo je zaslovela kot lep primer baročne umetnosti. Na njenem mestu je prvotno stala manjša romarska božjepotna cerkev iz leta 1678 v času, ko se je po avstrijskih deželah širila kuga. Na priprošnjo sv. Jožefa se je v Mariboru in okolici njeno širjenje ustavilo, kar je ugled cerkve še povečalo. Vse večje število romarjev je narekovalo gradnjo večje in prostornejše cerkve. Po 1. svetovni vojni so skrb za svetišče prevzeli kapucini. Množice ljudi so se zbrale pred cerkvijo 12. 7. 1935, ko je imel novo mašo pater kapucin Vladimir (Arhangel) Drolc (1910-1969), teološki pisec, pridigar, urednik in mariolog. Štefka Drolc (1923-2018 )pedagoginja, gledališka in filmska igralka je bila njegova sestra. Neposlano razglednico je izdelal mariborski fotograf R. Neuman.