Naključij ni!

Saj verjetno se bere kot zguncan kliše, ampak življenje v nekem trenutku, na katerega nimaš vpliva, stvari postavi na svoje mesto. Je to ta moment? Ne vem, le čas pozna pravilni odgovor. In ta čas bo kmalu, v manj kot 14-ih dneh.

Po zapletih pri vložitvah kandidaturnih list je Državna volilna komisija objavila podatke, kdo vse kandidira za stolčke v parlamentu. Jasno mi firbec ni dal miru, hitro sem šel pogledati kdo so moji sotekmovalci v parlamentarni dirki. Kdo še kandidira v mojem prvem, domačem, 5. okraju (Kolezija, Murgle, Stane Sever, Malči Belič, Vrhovci, Vič). S kom si delim glasovalni listič volitev 2018?

Grem čez spisek (kar 23 nas je), večine imen ne poznam, njihovo guglanje še sledi. Berem seznam, ustavim se na mestu pred mojim imenom, ne morem verjeti, Deseto ime na listi je moj sošolec iz srednje šole - Mirko Pečarič. Kandidira pri SD. Fejst dečko. Po srednji šoli sva se srečala samo še enkrat, ni se prav dosti spremenil. Končal je cel kup faksov in sedaj menda predava na fakulteti. Luštno, veselim se tekme. Ker vem, da bova, ne glede na rezultat, šla potem brez težav na pivo.

Šibam naprej čez spisek imen. In bam! Sem moral kar dvakrat pogledat - dr. Miro (Miroslav) Cerar! V sekundi se mi zmrači, flashback, film se mi zavrti v začetek leta 2016, ko mi je prvič počil film, ko nisem mogel verjeti svojem očem.

Se spomnite slogana, za katerega nas je večina mislila, da je fotomontaža, da človek, ki vodi državo, tega ne more izreči. Besed, ki so nas državljane označile za hordo navadnih jamravčkov. Ob takih spominih se zelo težko držim obljube, da do 3.junija ne bom rekel žal besede o drugih strankah oz. kandidatih. Zato samo pripenjam svoje besede iz leta 2016, pod katere se še vedno podpisan.

Zanimivo, da se je moja želja po njegovem odstopu celo uresničila. Sicer skoraj leto in pol kasneje, a vseeno. Ni mi jasno zakaj se gospod Cerar po manj kot mesecu, odkar ni našel rešitve, spet poteguje za isto funkcijo. Ampak OK, to ni moja stvar. Plus, jezik imam za zobmi.

Ampak prav ta list papirja s šestimi besedami, zapisanimi s fonti ob katerih se križa vsak oblikovalec, je bil tisti, ki me je prvič razbesnel do te mere, da sem se zbrcal. Da sem se aktiviral.

Večina te štorije ne pozna, a LMŠ ni moja prva politična zgodba. Na začetku poletja 2016 sem skupaj s somišljeniki, ki so tako kot jaz imeli dovolj bentenja zgolj za šankom in na družabnih omrežjih, ustanovil Gibanje Aktivnih Državljanov. Poimenovali smo se GADi. Preko 300 se nas je zbralo, začeli smo s prvimi sestanki. Toda po začetnem entuziazmu so nas poletni dopusti in vedno manjši interes vpletenih, pripeljali do točke neaktivnih državljanov. Bi morali vztrajati dlje? Verjetno, a če se GADje ne bi ustavili, ne bi prišel do ekipe Marjana Šarca. In se z gospodom Cerarjem zagotovo ne bi srečala na istem volilnem lističu. Direktna konkurenta. Špehar, zdaj pa pokaži koliko te je v hlačah. Naključij ni!

Ta zapis bi veljalo zaključiti s kakšnim močnim motivacijskim stavkom, v stilu glasujte zame. A ne bom. Ne verjamem v predvolilne slogane, obljube, plakate. Kako lahko obljubljaš nekaj, kar si že imel možnost narediti, pa nisi? Večina imen ljudi s seznama na glasovalnih lističev je že imela priložnost, večina njihovih strank je imela priložnost zadnjih 28 let! OK, spet me odnaša, sem obljubil, do 3.junija nič čez konkurenco. Se opravičujem. Sam obljub ne dajem, raje več naredim - če za to dobim priložnost! Tisti, ki me poznate, veste kdo sem. Tisti ki me ne poznate - boste res verjeli sladkim besedam in nastavljenemu nasmešku, ki vas nagovarja s plakata?

A bom vseeno zaključil s klišejem - pojdite volit! Če ne boste šli, bo vaša pasivnost pripomogla k temu, da zmaga tisto, kar nočete. In kaj boste potem? Spet jamrali, da se ne da nič spremeniti, da je vse v kurcu? Sprememba se mora najprej zgoditi pri vas samih, ostalo bo sledilo.

Pis, ljubav, bok.

Špehar, a ti je bilo treba?

Stari, tega si pa res ne bi mislil! Lej, sistem te bo pojedel, nimaš kej narest! A te ni škoda?! Sem vedel, da si malo poseben, samo tolk pa res ne! Ma, naša država je šla itak v cvet, ni boga, da jo postavi nazaj na zemljevid! Ti dejansko misliš, da lahko kaj spremeniš?!

To je samo hiter povzetek prvih komentarjev prijateljev, ki sem jim zaupal odločitev. V svoji 44 letni zgodovini sem navajen podobnih odzivov.

Ko sem kot osnovnošolski mulc doma snemal kasete s takrat aktualnimi hiti in bentil nad radijskimi špikerji, ki so govorili čez glasbo, mi je mama neprestano očitala, da zapravljam čas pred radijem. Da se od tega ne da živeti. Ko sem začel domov nosit prve cekine, ki sem jih zaslužil z vrtenjem glasbe na šolskih plesih in v nočnih klubih, sem ji s posebnim veseljem kupil darilo za njen rojstni dan. In ji povedal od kod je denar.

Ko sem začel delati na radiu, kot tonski tehnik, sem pri uredniku kar nekaj časa neuspešno lobiral, da bi me postavil tudi pred mikrofon. Ni imel posluha, zamenjal sem radijsko postajo in pristal pred mikrofonom konkurenčnega radia. In prehodil pot od sovoditelja najbolj poslušanega radijskega šova, ki je postavil temelje vsem sodobnih radijskim jutranjim programom, do programskega urednika, ki je zagnal ta trenutek enega najbolj poslušanih radijev. In prav za ta radio me je angažiral manager, ki me pred 15 leti ni pustil pred mikrofon.

Ko sem začel spoznavati svet družabnih omrežij, ko sem postavljal prve Facebook strani, sem le stežka pridobival prve naročnike. Enostavno ni bilo posluha, vsi so imeli Facebook in ostala omrežja za muho enodnevnico, ki itak zanima zgolj mlade. V desetletju se je spremenilo praktično vse. Za mano je cel kup norih poslovnih projektov, ki so postali del učbenikov in teme polnih predavanj. Še vedno mi gre na smeh, ko danes spremljam profile posameznikov, ki so bili pred časom tako goreči nasprotniki sodobnih spletnih kanalov, danes pa objavijo po deset IG storyev. Na dan.

Ko sem dobil noro idejo, da bi nazaj v življenje spravili kultni VW hippie kombi, so me ljudje imeli za norega. Nikoli ti ne bo uspelo te gnilobe, ki je bila 40 let na polju in v reki, spraviti nazaj na cesto. Ni mojstra, ni matematike. S skupnimi močmi in podporo prijateljev bo kombi letos poleti ponovno zapeljal v novo življenje. Rojen na novo. In z veseljem bom nazdravil s pivom z vsakim, a najbolj se veselim izprazniti kozarec s tistimi, ki so razglašali projekt za misijo nemogoče.

Ko sva z Nives začela skupno pot, je bilo odprtih kar nekaj stav, kdaj bova šla narazen. Preveč različna karakterja, preveč različni cilji v življenju. Ena divja, drugi umirjen. Po osemnajstih letih, po treh otrocih, po mnogih viharjih sva še vedno skupaj, močnejša kot kdajkoli.

To soboto se je uradno začela pisati nova zgodba. Očitno najbolj divja do sedaj. Še ena, ki se je začela spontano, vodi me intuicija, takšna kjer je cilj pot.  Vsi, ki me poznate veste, da sem stežka tiho. Dovolj imam pametovanja za šankom, dovolj bentenja na Facebooku in Twitterju. Sam sem lastnik pestre kolekcije razočaranih opažanj, ki se jih je nabralo za malo knjigo. Se je kaj spremenilo? Besede so lahko močne, a dejanja so tista, ki štejejo.

Ko sem prijateljem ob pivu povedal, da se podajam v politiko, v kateri osebno nikoli nisem bil aktiven, sem naletel na različne odzive. Od razočaranj, ki sem jih zapisal na začetku, do podpore, tudi navdušenja. Sploh slednji so mi dali potrditev, da nas je še nekaj, ki nismo izgubili upanja. Vem, da se čez noč ne bo spremenilo veliko, a vsaj naši otroci si zaslužijo boljšo Slovenijo. Takšno, o kateri smo sanjali pred 28 leti.

Daj Špehar, saj vemo, samo za denar ti gre, bo verjetno komentar koga na drugi strani zaslona. No, verjemite, da če bi bil denar motivacija bi ostal v prejšnjem poslu. Bila je večja plača, zaslužena na dosti bolj miren način.

Čigav sem? Levi ali desni? Sem samosvoj, neobremenjen s preteklostjo, posameznik, ki se je pred enim letom znašel v ekipi Marjana Šarca. Poklican kot profesionalec, da pomaga zgraditi digitalno skupnost predsedniškega kandidata, sem v tem času spoznal celo vrsto odličnih ljudi, ki verjamejo, da se da. Brez obtoževanj, brez udarcev pod pas, brez velikih obljub, s pogledom naprej. In ko sem dobil povabilo, da se ekipi pridružim tudi kot kandidat na letošnjih parlamentarnih volitvah, sem se po kratkem premisleku odločil.

Kaj pa predvolilne obljube? Bodo višje penzije, kaj pa plače, kaj pa naša obljubljena druga Švica? Obljubljam nič. Sem mož besede - in raje obljubim manj, pa več naredim.

Bom na smrtni postelji obžaloval to potezo? Dvomim, raje umrem kot nekdo, ki je poizkušal naš mali svet zavrteti v pravo smer, kot zagrenjen starček, ki je imel priložnost za spremembe, a je ni izkoristil.

Naša šola je ena redkih, ki odstopa od standardov večine evropskih držav in otrokom ne zagotavlja vzgoje v skladu z verskim prepričanjem staršev. Vse to iz sovraštva do krščanstva in starih predsodkov do vere in Cerkve. Ta šola nadaljuje staro komunistično prakso, ki mlade vodi v ateizem, ko vero predstavlja kot nekaj, kar je preseženo, nekoristno in celo škodljivo za človeka.

Franc Rode v nagovoru pri maši v baziliki sv. Petra vir: rtvslo.si

foto: wikipedia

Ne sovražim nikogar. Ok, priznam, morda imam koga bolj rad od drugega. A sovražim res ne, le kdo mi gre občasno na živce. Pa še to se kaj hitro umirim. Tudi nimam težav z različnostjo, sem mnenja, da je vsak človek unikum, posebnež svoje sorte. Nimam predsodkov do zgodovine, ne do komunistov, ne do krvave zgodovine krščanske cerkve. Gledam da se bom mel fino danes, da bom otrokom zapustil čim več lepega. Da me bodo imeli v lepem spominu. Da bodo verjeli v tisto kar bodo čutili, da bodo čutili tisto v kar bodo verjeli.

In izbira vere za najine otroke je prevelika odgovornost, z ženo sva mnenja, da gre za intimno odločitev posameznika. Zato noben od treh otrok ni krščen. Ko bodo začutili klic, potrebo se bodo sami odločili za svojega boga, naj bo to Buda, Alah, Jezus, to je njihova stvar. Če bodo verjeli v sebe bom še najbolj vesel.

Včeraj sva z najmlajšim, trinajstletnikom ponavljala zgodovino. Učijo se o prvih civilizacijah, prvih bogovih, prišla sva tudi do Judov, do deset božjih zapovedi, do bibilije. Prav užival sem v debati z njim. Ker sem videl, da je odprt, do vseh. Ne vem, če je to prava vzgoja, a je naša vzgoja. Če ga bo zanimalo še več, vem da bo pogooglal, si izposodil knjigo, pogledal film. Kakšne želje po verouku nikoli ni bilo, pri nobenem od otrok. Če bi bila, ne bi nasprotoval.

Z veseljem obiskujemo cerkve, skoraj v vsakem tujem kraju, na vsakem popotovanju pokukamo v njihovo notranjost. Ker so te stavbe priče neštetih življenskih zgodb, stoletja so gledale veselje, žalost, dajale zavetje in odgovore neštetim ljudem. Morda nas kdo kdaj pogleda postrani, ker se na vhodu ne prekrižamo, a vseeno sem otroke naučil, da so spoštljivi do ostalih, da nimajo rok v žepih, da se obnašajo objektu primerno.

Zato prosim, gospod Rode, ne obsojajte. Ne pridigajte o življenju slehernika, če ga sami ne živite. Nimate obutih naših čevljev, ne živite naših življenj, ne hranite naših otrok. Ne duhovno, ne materialno. Zgodovina o vas ne beleži ravno lepih dejanj, tudi dandanes so vam afere dodobra načele ugled. Slovenska ustava striktno ločuje šolo in Cerkev. Z razlogom.

Resno, Jezus mi je bil všeč, samo njegov fan klub pa mi gre včasih res na živce.

Najdražje Valentinovo darilo v življenju

Huh, koliko nazaj gremo? Za začetek bodo dovolj osnove. En malo čuden model, ki mu je šel ta praznik vedno na živce se je pri 44 letih očitno toliko omehčal, da tega cirkusa vseeno ne more več ignorirati.

In ko model tuhta kako letos štartati sezono daril (po Valentinovem pride obletnica poroke, pa ženin rojstni dan, pa dan žena, pa materinski dan, vse v roku 2 mesecev). mu pade na misel, da bi dopolnil komplet kozarcev za viski. Z leti ga vedno bolj grabi nostalgija po prejšnjem stoletju. In spomni se tistih starih flaš za viski, ki jih je videl pred nekaj desetletji pri dedku. Preveri pri ženi, če tudi njej dogajajo take vintage flaše. Gospa je navdušena, očitno so te flaše zaznamovale generacijo.

Ker ne ve kam se obrniti, povpraša FB prijatelje (tako, da žena ne vidi objave) , ki ga zasujejo s podatki. Naslednji dan si vzame frej popoldan, da preveri ponudbo, obrede kup trgovin, nauči se veliko o poceni kitajskem junku, ki niti ni več pravo steklo in se ga dobi za 10 evrov v hipermarketih, do pravih umetnin, tu prednjači Rogaška, ki je iz pravega kristala. Cene pa se začno pri 100 evrih. Odloči se, da bo ubral neko srednjo pot, najde steklenico iz kristala za dobrih 60 evrov. Rogaška, model, ki ni več aktualen. Zadnja tovrstna flaša. Ne sekira se kaj dosti, tisto kar išče je itak stvar iz prejšnjega stoletja, če ni aktualen model, res ni nobene drame.

V sredo, na Valentinovo si dan splanira tako, da lahko med sestanki skoči v Trzin, v trgovino Stenko, kjer so specializirani za steklovino. Tam ga čaka idealna flaša, ki jo je lociral dan preje. Ni čisto čisto takšna kot jo je imel v mislih, a premami ga cena. Odšteje malo manj kot 60 evrov, saj je še 10% popusta na gotovino. Vesel, ker je dobil kvalitetno flašo za relativno dobro ceno zavije še proti prvi cvetličarni kjer kupi tulipane, ženine najljubše rože. Načrt je, da prvi dan flaša služi kot vaza za tulipane, zdelo se mu je, da bo ravno prav kiči vse skupaj.

Ker se mu mudi na sestanek, na hitro vzame kupljeno flašo iz škatle, odstrani trak, ki drži zamašek steklenice, malo poteška, si jo ogleda in potem ...

spusti flašo prehitro nazaj v škatlo, težek zamašek udari v ustje steklenice, baaaaam, grlo steklenice poči, Pol ure po nakupu. 60 evrov je postalo kup razbitega kristala.

Kaj sedaj? Reklamirati ne more, saj je za razbitje kriva lastna nespamet. Besen je kot ris. Sam nase. Skoči na sestanek, da se mu fokus preusmeri drugam. Potem pa nazaj v Trzin.

Prej se ustavi še na bankomatu, saj ima v denarnici premalo gotovine za novo steklenico. Na polici trgovine si izbere drugo steklenico, ta mu je bila bolj všeč že prej, ročno delo, a mu je bila cena 100 evrov enostavno previsoka za Valentinovo darilo. Na blagajni razloži nesrečno štorijo, pokaže razbito flašo in prejme poleg gotovinskega popusta še mali popust na nesrečo in pokroviteljske poglede zaposlenih. No, vsaj nekaj. Res je nekoliko drag nakup za nekdanjega valentinomrzeša, očitno mu je bila dražja flaša usojena, da gre z njim že takoj. In usodi ne gre ubežati, če še tako mutiš.

A počakajte, zgodbe še ni konec. Številka se bo že povzpela.

Teta na blagajni pove znižano ceno, denarnica se odpre, notri pa ... ni dovolj denarja. Zmedeni nakupovalec ne samo, da je v pol ure razbil nakupljen kristal, na bankomatu je očitno pustil vzdignjenih 50 evrov! Ni mu preostalo drugega, kot da se spet oglasi na bankomatu. Za darilo je odštel, skupaj s tulipani, že 200 evrov. Teta na blagajni mu svetuje, da Valentinovo res ni njegov dan, naj gre domov in počaka konec dneva v postelji.

Zaključek: ne ignorirajte tega praznika, karma bo poskrbela, da boste enkrat plačali vse za nazaj.

Plusi s katerimi se tolaži lastnik najdražje flaše iz Rogaške; + v razbiti flaši še ni bilo alkohola + ima rezervni zamašek + res ima lepo flašo za viski + ima zgodbo, ki jo bo lahko pripovedoval vsakič, ko bodo gostje pili viski, pa tudi za tale mini blog je prav prišla + žena je bila čisto paf, ko je videla darilo. In sploh paf, ko je slišala celotno štorijo o flaši

Za prijatelje in Lesnino si moraš čas vzet.

A veš tist, k maš poln kufr ruskih lestencev in greš končno po ene par lustrov.💡💡💡 #TrueStory

Ker si praktično sosed, zaviješ na hrib, kjer se bohoti prenovljena Lesnina Slovenija Brdo. Sej veste, to so tisti, ki so oglaševali odprtje v fake sporočilih mestnega redarstva. K je par ljudi čist popizdilo, kakšnemu je pa mal falil, da ga ni srčni infarkt, k je videl rjavo sporočilo za brisalci.

foto: Zurnal24.si

V parih minutah lociraš prave lučke in stopiš do tete prodajalke na oddelku, saj lučk razen razstavljenih ne najdeš na policah.

Matej: Dan, mi lahko malo pomagate? Iščem tiste led stropne luči, jih imate še kaj, na policah jih ne najdem. Teta: Aha, katere pa ste mislili? Matej: Stopite z mano, vam jih pokažem.

In gresta do lučk. Opozorilo, če nimate dovolj časa, v tem trenutku prekinite z branjem, ker bo trajalo.

Teta: Teh nam je pa zmanjkalo. A lahko počakate trenutek, samo nekaj preverim. Matej: Ja, ni problema.

Ostaneš na oddelku, teta gre do svojega računalnika. A še zmeri berete? Sem rekel, da bo trajalo. Ajde, lotite se česa pametnejšega, no.

Po kakšni minuti ti klikne, da bi bilo fino iti pogledat, kaj teta tako zavzeto išče po računalniku. Stopiš do pulta.

Matej: Imava kaj sreče? Teta: Ja, lahko jih naročiva. Čez kakšnih 14 dni bodo tukaj. Se vam mudi? Matej: Ni sile, ženi sem sicer obljubil, da bom malo hišnika čez vikend, ampak bo že počakala, saj je navajena. Teta: Dobro, koliko pa jih potrebujete. Matej: Samo malo, da preštejem. Torej, 4 male, 5 velikih. Teta: Aha, 4 velike, 5 malih. Matej: Ne, ravno obratno, 4 male, 5 velikih. Teta: Dobro, naročim, vi pa pustite 50 evrov avansa. Matej: Zmenjeno. Teta: Mi daste vaš telefon in ime, da vas pokličemo, ko bo prispelo. Matej: Seveda, 031-xxx-xxx, Matej Špehar Teta: Še sprintava in sva.

Teta še nekaj maha po tastaturi, prodajni program je po videzu najbolj podoben kakšnemu staremu DOSu. In končno print! Printer zahrope in obmolkne. Aja, vi še zmeraj berete? Ne no, brez veze, no. Nobene krvi, nobene sperme ni ;)

Teta: Hmmm, kaj je pa sedaj to? Matej: Verjetno vam je zmanjkalo papirja, ali pa kakšen paper jam?

Teta odpre printer, notri res cel šop zmečkanega papirja. Nekaj ropota, vleče ven, na koncu, po nekaj minutah obupa.

Teta: Pojdiva kar na blagajno, bomo tam uredili.

In šibata čez celo Lesnino. Cca 200 m.

Teta: Hej, tole mamo avans, nekaj mi printer šteka, lahko tukaj sprintaš. Blagajničarka: Pod kaj najdem? Matej: Verjetno pod Špehar. Blagajničarka: Aha, boste vzeli na davčno? Matej: Ja, seveda. Vam dam podatke? Blagajničarka: Ja, to morajo pa na oddelku vpisat.

In gresta nazaj čez celo Lesnino. Do oddelka z lučmi. 200 m v kontra smer.

Teta: Tole ne bo šlo spremenit. Najbolje, da kar nov dokument narediva. 4 velike, 5 malih. Matej: Ne, ravno obratno, 4 male, 5 velikih. Teta: Aha, no, pa tako.

In spet printer zaštrajka. Pride še ena teta prodajalka in mata mali brainstorming kako ga usposobiti. Vmes uleti še en kupec, in mora teta ven iz programa najti kodo nekega izdelka al nekaj. In potem spet išče tvoje naročilo. BTW, a kdo sploh še bere to?

Teta: Veste, vam bom kar na roke napisala šifro dokumenta, pa pojdite z njim na blagajno. Matej: Ni problema, pa dajva tako. Teta: Pa brez zamere, ker ste čakali. Matej: Ni problema, upam da bodo vaši kolegi z dostavo nove robe hitrejši.

Teta ne šteka šale. Šibaš spet čez celo Lesnino. 200 pa to.

Matej: No, tale pildek mi je dala vaša kolegica, samo še sprintamo, pa smo zmagali. Blagajničarka: Hmmm, pod to šifro imam pa neko Jasno. To verjetno niste vi? Matej: Ne, vam tako zgledam? Blagajničarka: Ha, čakte, pokličem punce na oddelek. Koliko imajo že številko? Blagajničarka 2: Neki neki Blagajničarka: Nihče ne vzdigne. A boste počakali malo gospod, samo na oddelek skočim. Matej: Kaj se pa zamudim.

In gre teta blagajničarka spet čez celo Lesnino. Sej veste, 200 m sprehoda. In traja nekaj minut. Ker je tud 200 m v kotra smer. Sej vem, zdaj itak noben več ne bere.

Blagajničarka: No, pa smo. Matej: Aleluja. Blagajničarka: Se opravičujem, včasih se zaplete. Matej: Bomo že, sem vedel, da bomo na koncu zmagali. Lep večer.

Zdaj razumeš zakaj v teh 40 minutah, kolikor rabiš, da lahko pustiš avans, lučk seveda še nisi odnesel, ni bilo nobene stranke na blagajni. Ne na eni, ne na drugi. Ker si moraš za prijatelje in Lesnino očitno čas vzet.

Btw., sam tko iz firbca, je kdo sploh tole prebral do konca? Al ste že po prvih 200 metrih šli drugam

Kje smo zgrešili?

Neštetokrat se pri mulcih ugriznem v jezik, ker res nočem ponavljati tisti zguncani stavek, ki sem ga pri svojih starih ibr sovražil "ko smo bli mi mladi, je blo to čist drugač". Pa pol nostalgični jada jada naprej. Ampak sori, če je to še tak kliše, fak, res je blo. Šel si ven, norel okoli bajt, norel s kolesom po ulicah, podil bo gozdu, se igrali vojno, noben ni hotel biti Nemec, vsi smo bili partizani, izdelovali smo puške, frače, tapkali in menjavali nalepke, igrali z legicami, metali na koš, vse do mraka oz. do ure, ko si imel dovoljenje, da si zunaj. Nobenega ni skrbelo kje si. Tudi če si se stepel, nisi nikoli špecal, ne učiteljem, ne staršem. Če si imel modrico od pretepa si pač padel. Če je bila kri te je napadel pes. Takisto kasneje, ko se je začelo hoditi ven, na pijačo, v diskoteke, na domače žure, gasilske veselice. Nikoli nobene panike, tudi če se je začelo prerivanje, tudi če je padla kakšna ostra beseda iz enega do drugega omizja, včasih so zapele pesti, a se je vse hitro umirilo. Ali so situacijo umirili bolj trezni, ali redarji, zagotovo pa policisti. Takrat še miličniki. Bali smo se jih, spoštovali. Nihče se ni zapletal z njimi. Avtoriteta.

foto: Sašo  Bizjak za Večer: Pretep pri tržnici v Mariboru: 25-letnik umrl v bolnišnici

Danes? Maribor ima več umorov kot fakin' New York (vir), kako je Slovenija med najbolj varnimi deželami je samo še pravljica za lahko noč. Sodnija in policija je izgubila vso kredibilnost. Otroke nam vzgajajo friki iz jutjuba in instagrama. Na ulici se ne znajdejo, vzore iščejo v sumljivih modelih z hudimi avti in sponzorušami. Droge so na meniju že v osnovnih šolah, v srednji se učitelji bojijo učencev in njihovih staršev, posilstva so del rednega repertuarja. Tisti, ki misli drugače, si zatiska oči. Ali pa imamo dve različni Sloveniji.

Folk, mene je strah, priznam. In fouš sem mojim tastarim. Bil sem daleč od vzornega otroka, kriv za marsikateri siv las.  A jaz sem danes že skoraj bel. Pri 44 letih. Po malo živčen vsakič, ko doma nismo vsi na broju. Kje smo zgrešili?

10 nasvetov, kako se otresti zasvojenosti s sodobnim spletom/svetom

Verjetno je brez smisla začeti z moralko, kako nas je sodobni svet ugrabil, kako smo postali sužnji sodobne tehnologije in prehitrega tempa, kjer tisto kar bi moral narediti danes, naj bi bilo narejeno že včeraj, a ker ti ne znese, boš nekako na hitro naredil jutri. Drvimo, hočemo prehiteti čas, a na koncu zgubimo. On vedno zmaga. Čas se vam ustavi šele na vašem pogrebu. A takrat je prepozno za nujne popravke.

Časa pretentati ne moremo, a vseeno poizkušamo. Vedno znova. In ko istočasno delamo več stvari, dejansko ne naredimo nič. Zagotovo pa ne več. Been there, done that. Neštetokrat.

Kako sploh funkcionirati v tem norem tempu? Sam sem v teh letih uporabil par trikov, ki konkretno zmanjšajo stres in razpaljotko impulzov, ki nikoli niso tako nujni, kot se mi odzovemo nanje.

1. Zmanjšajte si frekvenco samodejnega preverjanja mailov. Svet se ne bo podrl, če se bo vaš inbox sinhroniziral enkrat na uro. Trik, ki je mene rešil neprestanega kapljanja mailov. Niso redki dnevi, ko jih je tudi čez 100. In če vsako minuto zacinglja obvestilo o novi e-pošti v tistem dnevu ne boste naredili nič, zgolj gasili največje požare. Zraven pa živčni do amena.

2. Odjavite se od mailing list, katerih mailov niste odprli že več kot en mesec. Če jih niste pogledali en mesec, če imate le delo z njihovim brisanjem, brez da bi jih prebrali, kaj šele, da bi dejansko izkoristili tiste nore popuste, akcije, promocije, potem jih res ne rabite. Vsak tovrsten promocijski mail ima praviloma čisto spodaj v tekstu “unsubrscribe” povezavo. Kliknite nanjo in v 2 sekundah ste opravili z njim za vselej. Vzelo vam bo samo en korak več, kot če kliknete delete mail, a vam bo zbrisalo vsa bodoča nadlegovanja po mailu.

3. Naredite si poseben mail za nepomembne maile. Torej za vse prijave v spletne trgovine, raznorazne spletne servise, zastonjkarske strani kjer se morate prijaviti, za tečne tipe in zatežene bejbe ;) Imejte torej en inbox za vso nepomembno nesnago, ki ga preverjate zgolj občasno. Pa še to zgolj zato, da pritisnete “select all” in nato uporabite funkcijo “delete all”. Sam imam poslovni email, ki ga zaupam le osebam, za katere vem, da mi ne bodo smetili inboxa, in mail za vse ostale. Gmail je zakon za tovrstne potrebe.

4. Izklopite “notificatione” družabnih omrežij. Je res potrebno takoj odgovoriti na komentar na Facebooku ali lahko počaka? Je res potrebno dobivati povzetke dogajanja na Twitterju (celo na mail?). Je res potrebno, da vas Instagram obvesti, kdo je naložil nov IG story? Vam mora LinkedIn res vsako prošnjo za kontakt poslati še na mail? Vsaj pri meni je večinski odgovor ne. Družabna omrežja imajo ta moteči element, da so vsa obvestila prednastavljena tako, da uporabnika neprestano vlečejo nazaj, da neprestano čekira telefon/računalnik. Ne pustite se jim.

5. Vibra je zakon. Sam imam le redko prižgano zvonenje na telefonu. Če sem iskren, sploh ne vem kakšno melodijo imam za klic. Takisto imam ugasnjene vse ostale zvoke. Zakaj bi moral človek skočiti do telefona ob vsakem pisku? Vse bo počakalo, verjemite.

6. Ne pustite, da vam kradejo čas. Ne pustite, da vam drugi krojijo urnik. Če delate, ležite na kavču, gledate v zrak. Počnite to še naprej, ignorirajte zvonenje telefona brez slabe vesti. Čas je edina stvar, ki je ne more kupiti noben denar. In če prevzamete telefonski klic samo zato, ker vas pač nekdo kliče in imate občutek, da morate vzdigniti ste ravnokar nekomu podarili vaš čas. Sam neznanih številk praviloma ne vzdigujem, redkokdaj vračam klic. In mi je vseeno, če se kao spodobi vrniti klic. Če ga bom hotel, če se bom tako počutil, ga bom vrnil. Če ne - nimam slabe vesti. Klicalec potrebuje mene, ne jaz njega. Več o tem sem že pisal pred časom, klik “Ej, že včeraj sem te klical, zakaj nisi poklical nazaj?!”

7. Omejite appe za sporočila. Dandanes jih je enostavno preveč. SMS, Viber, Skype, Signal, WhatsApp, FB Messenger. Jih res potrebujete toliko? Sam uporabljam Viber za komunikacijo s prijatelji in družino, SMSe uporabljam vedno bolj poredko, na FB Messengerju se odzovem, ko si sam vzamem čas. Ostale kanale imam za posel in jih temu primerno tretiram. Včasih na polno, ko ni treba sem tam mrtev.

8. Odstranite si s telefona aplikacije, ki jih ne uporabljate. Poleg tega, da boste imeli na telefonu malo več prostora, vam tudi ne bodo piskale posodobitve, obvestila, ki vas dejansko ne zanimajo. Le kradejo vam pozornost. In praznijo baterijo aparata.

9. Ne kloniranje aplikacij na več platform. Če razložim - je res potrebno, da vas obvestilo o novem Viber sporočilu ulovi na pametni uri, telefonu, računalniku in na zaslonu avtomobila? Če greza pomembno sporočilo, seveda. A kolikokrat je to sporočilo res urgentno?

10. Med vožnjo, za volanom se ne dotikajte zaslona. Preveč je na nitki. Ne samo vaše življenje, igrate se z usodo potnikov in ostalih udeležencev v prometu. Ste bog? Lahko živite z umorom na vesti? Si boste odpustili, če bo pod vašim avtomobilom končal šolar, ki ste ga spregledali, ko je prečkal prehod za pešce. Vi pa ste buljili v zaslon?! Nadaljevanje in moja zaobljuba je tukaj “Hvala, Tevž!”.

Extra hint: Pustite telefon kdaj doma. Namerno ali nenamerno. Res je, prvo uro boste imeli abstinenčno krizo, po dveh urah se boste počutili svobodnega, lahkega, neobremenjenega. Verjemite, svet se ne bo nehal vrteti. Vi pa boste obvarovali tisto najpomembnejše - vaš svet, vaš čas, vaše življenje.

Ima še kdo kakšen uporaben nasvet? Napišite mi točko 11, 12, 13 ... Lep, analogen lajf želim.

Prvi pretekel 21 km #LjMaraton

Pejmo najprej malo nazaj, na konec letošnjega poletja. Imeli smo en luškan žur na obali, kjer nam je gostitelj zaradi napovedanih večjih količin alkohola častil tudi hotelske sobe (hvala Jan). Ko se z ženo okoli četrte ure zjutraj primajava do sobe, v kopalnici opazim tehtnico. Nisem se stehtal že vsaj nekaj mesecev, saj je domača vaga zaradi vseh selitev pristala v kartonasti škatli, ta pa v eni od garaž, kjer imamo shranjene stvari. No, moj buši je nakazoval, da sem zagotovo na trimestni številki, ampak, ko sem dejansko stopil na tehtnico mi je kar zaprlo usta. 107 kg! Nikoli v življenju nisem imel toliko.

Takoj naslednji dan sem se prijavil na Ljubljanski maraton in plačal štartnino. 21 km. To je bil edin način, da se zbrcam v gibanje. 42 ni bila opcija, saj bi umrl, časa za temeljito pripravo je bilo premalo (itak mi ni jasno, kako sem lahko pred 2 leti pretekel cel maraton) 10ka pa je bila spet premajhna motivacija, da bi se pred dogodkom pripravljal.

OK, odklikam vse potrebno, se prijavim in odvihram kupit nove tekaške copate. Pa mojo zagretost ustavi žena - ti veš, da je Ljubljanski maraton ravno tisti vikend, ko nas ni v Ljubljani? Šit! Gledam koledar, gledam obveznosti, aaaaa! Kaj zdaj? Štartnina je že plačana.

In mi klikne - če ne morem v nedeljo, grem pa malo prej. Traso polaratona poznam, samo pičim. Sicer je škoda, ker ne bom del tega norega vzdušja, a če ne gre, ne gre.

Pustimo to obdobje priprav, ki jih skoraj ni bilo. Nekaj malega sem sicer tekel, a v kosu ne več kot 5,6 km. Toliko, da razmigam stare kosti.

Včeraj sem dopoldan skočil na Gospodarsko razstavišče, pobral štartno številko, opravil še nujne službene obveznosti, popoldan parkiral na Kongresca, se preobul, preoblekel, telefon v žep, slušalke v uhlje in #sampejmo !

Nekje pri Bežigradu se spomnim, da če ni fotke, potem se ni zgodilo. Prvih par kilometrov je šlo tekoče. Kolikor pač gre, glede na semaforje, ostale pešce, popoldansko večerni promet po Ljubljani. Že dopoldan sem si uredil točke okrepitve, plastenko vode in sadno tablico. Prva me je čakala malo pred Vodovodno.

Ta zapis nima nič z volitvami, v hladilniku sem imel ravno to plastenko kamniške vode. Dobra je, dobil nov zalet. Naslednjo točko okrepitve sem si postavil na avtobusni postaji, pri Litostroju. Le da je tam ni bilo. Ne vem komu je zadišala moja plastenka vode v živi meji. Upam, da se mu je vsaj fajn zataknila :P Pa na zdravje!

V Dravljah sem moral nujno urediti neko službeno zadevo online, tako da sem kakšen kilometer prehodil, potem pa čez Večno pot, ki ni ponoči čisto romantična. Ker brihtna buča nisem vzel svetilko, sem bolj tipal kolesarsko stezo, ki gre čez gozd (edini del trase, kjer ni pločnika). Potem pa mimo Tehnološkega parka, čez Rožno dolino, po Tržaški in bam, nazaj na Kongresni trg.

Čas niti slučajno ni omembe vreden. A drugače je teči, ko so zaprte ceste namenjene le tekačem, sam pa sem se moral izogibati drugim pešcem, vijugati med ovirami, parkiranimi avti, čakati pred semaforji, pa tudi malico sem si vzel zelo na easy. Ne me niti vprašat od kod ekstra kilometer, nisem zavil v nobeno kafano ;)

Občutki? Fajn, jutro kasneje, ko pišem ta zapis, grem sicer malo težje po stopnicah, ampak ni neke večje panike. V nedeljo želim vsem tekačem top dan, včeraj sem pogrešal tisti nor filing na progi, ko folk ob progi navija, tisto vzpodbujanje sotekačev in kramljanje na progi. Ampak, tudi jaz imam nekaj, kar nihče v nedeljo ne bo imel - status prvega, ki je pretekel traso letošnjega polmaratona. Uradna statistika sicer tega ne beleži, ampak važno je, da je tek zabeležen v moji glavi.

Mimogrede, če je kdo interesent za mojo štartno številko naj se javi. Podarim.

Leta 2030 odprite denarnice. Izpraznili vam jo bodo po zakonu.

Naša vlada, kot vedno polna modrih zakonov, ki se pišejo po nareku Evrope. Po letu 2030 ne boš mogel več registrirati novega avta, ki ga poganja bencin/dizl. Zakaj je treba to predpisati? Zakaj se ne more organsko zgoditi, da prevladajo električni avtomobili? Zakaj tržišče samo, po naravni poti ne pokaže, kaj je prava pot? Kdo ima resnično korist od tega? Ljudje, skupnost, mati zemlja? Ne bi bil ravno zihr, bolj kakšni lobiji v ozadju. Se spomnite, skoraj 10 let nazaj, ko so prepovedali prodajo navadnih žarnic z gorilno nitko? Da niso varčne? Sedaj nam prodajajo žarnice, ki stanejo 10x toliko kot so stale stare, če pa si želite imitacijo starih žarnic, pa boste plačali še več. Ker je to že retro, nostalgija pa ima še višjo ceno. In nekdo v ozadju mastno služi, nam pa so menjavo predstavili kot nujno, da so stare žarnice res za na odpad. C'mon. Naj se vrnem na avtomobile; res je, klasični avtomobilistični motorji so v osnovi stari že več kot 100 let, tehnologija je stara. A so jo v teh desetletjih tako zoptimizirali, da onesnažuje res minimalno. Sistem prodaje, servisnih služb, uničenja je razvit. Sistem funkcionira. Kaj pa elektrika? Polnilnih postaj je premalo, čas polnjenja je predolg, avtonomija prevoženih kilometrov je prenizka. Ampak ja, v dobrem desetletju bo tudi ta tehnologija naredila še nekaj korakov naprej, saj se dela na polno na tem področju. Ampak vrnimo se k onesnaževanju, kar je glavna zamera klasičnim motorjem. Res je, električna energija je čista. Na prvi pogled. Pa ste bili kaj v Šoštanju zadnje čase? So termoelektrarne res neoporečne? Meni tisti dim v zraku ne izgleda ravno bio. Da o jedrskih elektrarnah ne izgubljam besed. Njihove odpadke trpamo pod zemljo, naj se zanamci ukvarjajo z njimi. Elektrarne veternice - koliko jih imamo, eno ali dve? Dovolj električne energije za eno, ali dve vasi? Bomo gradili nove hidro elektrarne in čisto uničili pokrajino in reki zapovedali novo strugo. Kaj ni to premočno poseganje v naravo? Ali bomo dodatno elektriko uvozili iz tujine? Dvomim, da jo bomo dobili zastonj. Aja, e-avtomobili so tema zapisa - ti imajo baterije. Veliko baterij. Obstoječi klasični avto ima akumulator. Že z njim se dela dramo, ko enkrat postane odpadek. Novi, električni avtomobili bodo imeli 10-15 podobnih akumulatorjev. Povejte mi, draga vlada, kam boste s temi odpadki. Kdo bo recikliral vso to kemijo. Imate narejen sistem? Presenetite me. Ker v teh 26 letih obstoja države se niste ravno izkazali v tej smeri. Bo tokrat drugače? Nimam ravno upanja, bolj mi deluje to kot še en na hitro zapisan zakon, ki na prvi pogled deluje sicer vizionarski, ki se bo prodajal kot čist, nasprotniki bomo označeni kot zaviralci napredka. PR mašine se bodo zagnale, vse bo obarvano v zeleno, klasični motorji bodo prikazani kot najbolj umazana stvar na svetu. In leta 2030 se bomo spraševali zakaj morate toliko odšteti za e-avto. Ker možnosti izbire ne bo več. Če je monopol, vsi vemo kaj se zgodi s cenami. In spet bodo korporacije mastno služile, zaščitene z zakonom. Malemu človeku pa ne bo preostalo drugega, kot da odpre denarnico. In fajn švica, da jo spet napolni. Saj švic je še eko?

Mami, lej, ne diham! Projekt @ljudjeslovenije

Začelo se je kot nedolžna igra, ko so me starši vozili na zadnjem sedežu belega NSU Prinza. Bil je prvi avto naše male družinice, bel, nekaj kroma, sedeži v rdečem usnju. Takrat mi je bil ogromen, danes na fotkah vidim, da je bila še stoenka večja. Ko smo se približali umazanemu podvozu na koncu glavne ljubljanske železniške postaje sem na zadnjem sedežu zajel sapo in nisem dihal vse do svetlobe na drugem koncu. Ni bilo redko, ko sem bil že čisto rdeč v obraz, a sem trmasto vztrajal do druge strani. Teh nekaj deset metrov je lahko hudo dolgih, sploh, če je gneča. A v svoji mali glavi sem si predstavljal, da je zrak v podvozu strupen, da bom umrl, če bodo pljuča dobila to porcijo smoga. In še dandanes, po štiridesetih letih nadaljujem to otroško igro. Vedno, ko se zapeljem spodaj zadržim dih. Tu se moja pljuča ustavijo. Tu spodaj še vedno ne diham. Nekatere stvari velja nadaljevati, pa če so nekomu še tako brez smisla. Mene ta podvoz vedno spomni na začetek mojega obstoja. #TrueStory #LjudjeSlovenije

Odličen fotograf Marko Alpner in moja nedihanost pripravljava serijo črno belih portretov ljudi z zgodbami, ki jih je napisalo življenje. Od vsepovsod, iz cele Slovenije. Lahko so zabavne, tragične, osebne, drugačne, najbolj pomembno - da so samo vaše. Prideva kamorkoli, zapiševa zgodbo in narediva top portretno fotografijo, črno belo. Zgodbo pošljeva med ljudi, fotko pošljeva vam. Oglasi se na mail [email protected] ali preko ZS. Ima zanimivo zgodbo tvoj prijatelj, ti jo je ravno pred kratkim zaupal sodelavec, poznaš dobro zgodbo soseda? Posreduj mu ta zapis. Hvala.

In ja, inspiracija je projekt Humans of New York. Da prehitim koga v komentarjih ;)

Hvala, Tevž!

Brišem fotke po telefonu in naletim na tole fotko najmlajšega potomca, ki spi med vožnjo. Nisem je izbrisal, ravno obratno, ravnokar sem jo objavil. Fotka ima simboličen pomen. Je zadnja fotka, ki sem jo naredil med vožnjo. Zabeležen je trenutek, ko sem ugotovil, da je šlo to preko vseh meja in da moram prekiniti to zasvojenost. Sodobna bolezen, ki je lahko smrtno nevarna. Ne samo za bolnika, temveč za vso njegovo okolico.

Tisti trenutek, ko sem videl Tevža, kako sladko spi me je prešinilo – komu se moram zahvaliti, da v vseh teh letih zasvojenosti nisem povzročil nobene prometne nesreče. Nekdo me čuva, hvala. In ne smem preizkušati usode, ker zna biti, da sem pokuril že vse kvizkote sreče, ki mi jih je namenila usoda. Morda nimam več niti enega.

Kaj če se zaletim, ko Tevž spi na sovoznikovem sedežu. Kakšna smrt je to? Sploh ne veš, da si umrl. Ne zakaj, ne kako, samo izgineš za vedno. Njegov oče ve zakaj – ker je na telefonu odgovarjal na sporočilo na Viberju, FBju, Twitterju, Instagramu, Skype, mailu, ki nikoli ne bo tako pomembno kot življenje potomca. Ali kogarkoli okoli mene, ki bi ga zaradi tega pokosil skoraj 2 tonski avto. Ugasnil bi smeh, življenje, ki se je komaj začelo, njegove norčije, veselje, ljubezen do življenja. Kakšen kreten sem.

Danes mineva točno en mesec, odkar se med vožnjo še nisem dotaknil telefona. Skušnjava je velika, na semaforju me še kdaj premaga, a se borim. Sedaj zapeljem ob rob ceste, uredim vse potrebno in potem nadaljujem pot. Ta se sicer podaljša, a zaradi nekaj minut ne bo nihče umrl. Simbolično in dobesedno.

To ni zajebancija, dragi moji, to je zajebana bolezen, odvisnost, ki jo diktira dnevni tempo in sodobna tehnologija. Spleza v vas in vas naredi živčnega, če ne preverite zadnjega notifikejšna. A familije ti ne more vrniti nobena tehnika, časa se ne da zavrteti nazaj, popravnega izpita življenje tukaj ne daje.

Dragi Bojan

Rad bi se ti opravičil, običajno sem hitrejši pri odgovarjanju, sploh na twitterju, a ta vikend sem preživel nekaj 1000 kilometrov stran od Slovenije in sem spomin polnil z lepimi slikami, vse manj lepo pa pustil tam kjer je. Če me boš drugič kaj vprašal, obljubim, da ti odgovorim hitreje. Resda si že večkrat poudaril, da ne preverjaš virov, pa vseeno. Sem ti na voljo, telefonsko imaš, ni se spremenila.

Težko je soditi drugega, redko kdo res lahko obuje tuje čevlje, a vem da je to nekaterim poklic. In jaz spoštujem vse poklice. Tudi tvojega. Sam ne bi rad bil v tujih čevljih, so mi moji udobni, tujih ne pogrešam. Ampak razumem. In ne zamerim. Trudiš se, tako kot se vsi.

Ni prvič da sem pod tvojo lupo iskanja napak, poznam to igro. Predstavil mi jo je nekdo, ki te je najel, da je letela gnojnica po meni. Celo pohvalil se je, da je bila to odlična strateška poteza. Čestitam za ta status, verjetno ga ni enostavno doseči. Meni niso všeč takšne igre, a jih razumem. Posel je posel. In jih tako tudi jemljem. Nič osebnega.

Minuto časa bi ti le ukradel, toliko da greva skupaj skozi tvoje zapise. Bom kratek, saj so stvari zelo enostavne.

Vesel sem za tvoj bizi.si povzetek poslovanja SPja. Lahko bi večkrat naredil takšno inventuro, že pred tem. Ker cifre so odlične, z novo računovodkinjo sem dobro optimiziral poslovanje v zadnjih letih. Čisti dobiček se namreč vsako leto lepo počasi vzpenja. Resda splošni prihodki padajo, ker sem zaradi izgorevanja zmanjšal obseg dela, ter delno zamenjal dejavnost. A na koncu nas vse zanima dobiček, kajne.In ta je večji kot kdajkoli.

vir: Bizi.si

Nisem Domžalčan. Nikoli bil. Sem Ljubljančan, ki je kar nekaj let živel v Dobu. Gre za izjemno lepo vas nekaj kilometrov od Domžal. Tako, da v bistvu sem (bil) vaški fant. No, sedaj spet Ljubljančan. Že nekaj tednov. In ne gradimo nove, obnavljamo staro hišo. Vsak, ki se je že kdaj ukvarjal z gradbeništvom, ti bo z veseljem razložil razliko.

Skupno 45 dni blokiran račun v 3000 dneh (približno 8 letih)? Sem si prav zapomnil? (žal nimam več dostopa do članka). Ni ravno vrhunski rezultat, dalo bi se bolje, priznam. Ampak glede na plačilno nedisciplino v deželi in prekletstvo SPja in izdanih računov in davkov, je to za Slovenijo, kar soliden rezultat. Včasih si država na silo vzame svoje. Ne prav nežno, verjetno je že večina nas izkusila ta kamen v hrbet. Zaboli, a gremo naprej.

Prisesanost na državni denar? Z veseljem delam za TV Slovenija in ponosen sem, da so mi na družabnih omrežjih zaupali v upravljanje nekaj njihovih paradnih oddaj. Ni mala odgovornost, a ker je produkcija odlična, so takšni tudi rezultati na družabnih omrežjih. Če izpostavim le oddajo Vse je mogoče, ki ima še vedno rekordne številke, pa je že slabo leto v mirovanju. Ker pa za ponos, odgovornost in veselje v naši lokalni trgovini dobim bore malo, seveda izstavljam fakture. To je moj posel.

Če zaključiva, da ti res ne ukradem več kot minuto, s tistim kar te je spravilo v pisanje. Ni prvič, da mi je predsednik države vzdignil pritisk s svojimi (ne)dejanji. A moji zasebni zapisi nimajo nobene povezave s kandidaturo gospoda Marjana Šarca, saj so prisotni že nekaj let. Pobrskaj po mojem FB profilu.

Res je, pomagam v štabu LMS (Lista Marjana Šarca). In to z veseljem, ker je res odlična klima. To niso moje prve volitve v katerih sem bil povabljen k sodelovanju. A so prve, kjer kandidata tudi osebno 100 % podpiram. In tudi, če ne bi sodelovali, bi šel na volitve in obkrožil njegovo ime. To bodo moje prve volitve, če ne štejem referendumov in čisto prvih volitev, ko me je oče še skoraj za ušesa vlekel, da me boš spet videl na volišču.

Življenje je lepo. Morda ne bi bilo napak kdaj napisati kaj tudi v tej smeri. Vem, da znaš. Samo predlog, ni nobenega skritega podtona.

Pozdrav iz Wolfsburga v Budimpešto. Barbra tudi tebi, rad berem tvoje zapise in vsakič se iskreno razveselim dobrih novic ob letnih pregledih.

Matej Špehar

Prenova hiše na Vrhovcih - arhitekt wanted

S familijo se selimo nazaj v Ljubljano. Dovolj je vsakodnevnih voženj Dob pri Domžalah-Ljubljana, relacije, ki jo dnevno včasih prevozim tudi po 5x. Odločili smo se, da preuredimo notranjost in delno tudi zunanjost hiše iz šestdesetih let, ki je stacionirana na idealni lokaciji, v mirnem predelu na Vrhovcih, poleg teče Gradščica, je vzdrževana, od zunaj je bila pred kratkim tudi temeljito prenovljena (fasada, menjava vseh oken, menjava strehe).

Med selitvijo bomo izgubili petega člana, najstarejšo potomko, ki bo priložnost izkoristila, da gre na svoje, a vseeno bomo zanjo pustili kakšen kavč v dnevni sobi, da se lahko zateče v družinsko gnezdo, če bodo v njenem življenju besneli kakšni viharji.

Selimo se na prvo etažo, spodnjo bo zadržala mama s teto, ki je invalidka. Ona si bo spodaj iz manjše garaže naredila dodatno sobo, zgornja etaža pa je naša. Podiranje notranjih sten bo gotovo nujno, saj bi radi iz obstoječega stanja dobili dve otroški sobi, veliko dnevno sobo povezano z jedilnico in kuhinjo, manjšo zakonsko spalnico, veliko kopalnico in utility. Če se kje najde kakšen manjši kotiček za delovni kabinet bi bilo sploh super. Trenutno se nagibamo k ukinitvi notranjega stopnišča in uporabi tega dodatnega prostora za manjkajočo kvadraturo. Stopnišče bi tako naredili zunaj, ideja je, da dodamo celo manjši montažni balkon.

Tako je svojo sobo “pri babici” izrisal najmlajši, 12 letni Tevž

A to so zaenkrat želje in računi brez krčmarja. Z ženo iščeva arhitekta, dobrega tudi v statitiki, ki bi iz spodnjega posnetka uspel v kratkem času (sredi poletja se moramo vseliti) najti optimalno rešitev, ki ne bo pomenil bankrot naše familije.

Spodaj je skica spodnjih in zgornjih prostorov, na zahtevo, pa vam lahko pošljem tudi natančen načrt trenutnega stanja. Oglasite se na mail matej.spehar afna gmail.com za več želja in navodil. Aja, mudi se, jasno ;)

Če imate z kakšnim arhitektom dobre izkušnje, kar na mail z njimi.

“Be good to yourself, because nobody else has the power to make you happy.”

George Michael’s quotes:

You’ll never find peace of mind until you listen to your heart.

I still believe that music is one of the greatest gifts that God gave to man.

I'm surprised that I've survived my own dysfunction, really.

I think the media is a real demon.

There's no comfort in the truth, pain is all you'll find.

The fact I had my father as an adversary was such a powerful tool to work with. I subconsciously fought him to the degree that I drove me to be one of the most successful musician in the world.

If someone really wants to hurt you, they'll find a way whatever. I don't want to live my life worrying about it.

I'm lucky to be alive.

Stars are almost always people that want to make up for their own weaknesses by being loved by the public and I'm no exception to that.

Be good to yourself, because nobody else has the power to make you happy.

“Ej, že včeraj sem te klical, zakaj nisi poklical nazaj?”

Stavek, ki ga v različnih inačicah dobim serviranega večkrat. Sledi užaljenost, včasih celo jeza, češ da se to spodobi. Em, kje to piše? Najbolj bizarna situacija se zgodi, ko celo pokličem nazaj in ima klicani zasedeno, nima pa vključenega sistema čakajočega klica in sploh ne ve, da sem ga klical. In potem kličem še enkrat, pa še enkrat, na koncu obupam in pošljem vse k hudiču. Nato pa dobim servirano vprašanje zakaj nisem poklical nazaj. Ko razložim, da sem, pa zakaj nisem poslal smsa. Grrr, oprosti, potrebujem jaz tebe ali si ti potreboval mene? Zakaj mi hoče nekdo sedaj še nabiti slabo vest?

Ko me nekdo prosi za telefonsko številko mu jo sicer povem, a vedno s priporočilom, da me bo hitreje dobil preko maila, ali preko kakšnega od raznoraznih messengerjev. Večina to informacijo vzame kot duhovit dodatek, a je čista resnica. Zakaj?

Telefonski klic me zmoti, vdre v moj svet. Ali sem sredi dela, ali sem s familijo, ali spim na kavču, vseeno je. Nekdo hoče, da prekinem tisto kar ravnokar počnem in mu dam svoj čas. Ni pomembno, ali gre za minuto ali za uro. Čas je edina komponenta, ki je ne more kupiti noben denar. Starejši kot sem, bolj se tega zavedam. In moj čas dobite le takrat, ko se za to odločim sam, ne takrat, ko se vi tako odločite.

Na mail, na zasebno sporočilo, na sms vam odgovorim, običajno v zelo kratkem času. Ampak ta čas določim jaz, ne vi. Klice pa vračam le redko, običajno le družini in prijateljem. Poslovni partnerji vedo, da me hitreje dobijo preko digitalnih kanalov, ostali pa … če me boste potrebovali se boste že potrudili, da me boste dobili.

V tem življenju si moraš pravila pisati sam, ne pusti, da ti jih drugi.

20 največjih pesmi Leonarda Cohena in 20 najboljših priredb njegovih pesmi

Resda je na mojih policah že kar zavidljiva kolekcija njegovih del, od knjig, CDjev, koncertnih DVDjev in Blurajev. A v spodnjo playlisto sem poleg 20ih meni najdražjih Leonardovih izvedb še 20 najbolj zanimivih priredb njegovih skladb. Med drugimi so ga odlično priredili Nick Cave, Johnny Cash, U2, Joe Cocker, Michael Buble, Nina Simone,  Lana Del Ray, Neil Diamond, Tori Amos, Katie Melua, Roberta Flack, Jeff Buckley in mnogi drugi. Zanimivo, njegova brez dvoma največkrat prirejena pesem, ki jo imajo mnogi že za ponarodelo, Hallelujah ima že preko 300 posnetih različnih izvedb.

Leonarda so pokopali včeraj v Montrealu. Položili so ga v grob, skupaj k njegovemu očetu in materi, kot je želel. Pogreb je bil v zelo ozkem krogu prijateljev in sorodnikov, je danes sporočil njegov sin Adam Cohen.

Uživajte v njegovih neponovljih zgodbah globine in teme.

Bi radi temneje? Temneje ne gre.

“A ne slišiš, poslavlja se.“ je pripomnila Nives, ko sem čisto vesel, kot malo dete, pred nekaj meseci prvič poslušal naslovni komad zadnjega albuma You Want It Darker. Danes vidim, da ima žena nekaj čarovniške krvi.

“If you are the dealer, let me out of the game If you are the healer, I’m broken and lame If thine is the glory, mine must be the shame“

Pod kožo mi je zlezel še preden sem začel delati na radiu, mislim da je bil prvi letnik faksa. V avtu, na parkirišču Ekonomske fakultete sem poslušal njegov album The Future. Globina besedil je bila kompleksnejša kot tista nesrečna predavanja statistike, ki sem jo pogrnil n-krat.

“There is a crack in everything, that’s how the light gets in.”

Potem sem viško knjižnjico oropal vseh njegovih CDjev in si vse pridno presnel na kasete. Besedila pa sem nesel fotokopirati. V tistih časih še ni bilo googla, ne youtuba, internet je bil še v povojih. Za vsako stvar si se moral kar lepo analogno sprehoditi. Romantika.

“If I knew where the good songs came from, I’d go there more often.”

Še danes si nisem čisto na jasnem s čim me je takrat tako začaral. Človek v dvajsetih običajno ni dojemljiv za tovrstno muziko. Požiral sem njegov koncertni album “Cohen Live”, ki sem ga kupil še v podhodu Plave lagune. Prodal mi ga je Tomaž Domicelj osebno, v njegovi DotSi trgovini. Dvajset let je tega, pa je ta CD še vedno redni gost na zvočnikih v dnevni sobi. Skoraj ni razpoloženja, ko Cohen ne bi bil dobrodošel gost, bodisi v avtu med vožnjo, bodisi na youtubu, ko delam, bodisi na slušalkah, ko tečem po gozdu.

“I don’t consider myself a pessimist. I think of a pessimist as someone who is waiting for it to rain. And I feel soaked to the skin.”

Prvič sva se v živo srečala leta 2008, na koncertu v Munchenu. Nives sem komaj prepričal, da je šla z mano. “On je tako zamorjen, kaj si bomo skupinsko rezali žile v dvorani?” je bila njena prva reakcija, ko sem jo povabil. Po parih minutah koncerta je mnenje popolnoma spremenila. Začaral jo je, s karizmo, vokalom, sporočili, skromnostjo. Vsi, ki ste bili na njegovem koncertu veste o čem pišem.

“And I had not much of a voice. I didn’t play that great guitar either.”

Bil je prisoten ob mojem slovesu iz radijskih valov. Prav zadnji val je bil njegov. Zadnja pesem, ki sem jo zavrtel v etru je bila Closing time. Nato sem zapustil studio. Za vedno.

“And I just don’t care what happens next looks like freedom but it feels like death it’s something in between, I guess it’s closing time.”

Zadnja knjiga, ki sem jo prebral je “So Long, Marianne”. Požrl sem jo na dušek, v nekaj dneh. Zapisana je ena največjih, resničnih ljubezenskih zgodb, ki se začela pisati v začetku 60ih med Marianne Ihlen in Leonardom na grškem otoku Hidra. Njegova muza se je poslovila na začetku poletja. Cohenove besede slovesa so ji prebrali v bolnišnični postelji. Ko jih je slišala je stegnila roko.

“Well Marianne it’s come to this time when we are really so old and our bodies are falling apart and I think I will follow you very soon. Know that I am so close behind you that if you stretch out your hand, I think you can reach mine.”

Z Nives greva spomladi obiskat ta grški otok, kjer ni avtomobilov, kjer je samo majhno mestece na obali, kjer stoji Leonardova hiša, kjer so na pisalni stroj nastala vsa njegova zgodnja dela. Rad bi videl ta otok, kjer se je ustavil čas in se je zgodila njegova največja ljubezen. Rad bi se sprehodil po istih ulicah, rad bi sedel v istem lokalu na rivi.

“I forget to pray for the angels And then the angels forget to pray for us Now so long, Marianne, it’s time that we began”

Je naključje, da je moji mami ime Marijana? Ne verjamem v naključja, kljub temu, da je pesem mlajša. Ker vse je mogoče v stolpu pesmi. Danes in vse naslednje dni.

“But you’ll be hearing from me baby, long after I’m gone I’ll be speaking to you sweetly From a window in the Tower of Song”

“Mislim, da je to cilj vsakega od nas. Da se posloviš mirno, vedoč, da si pripravljen, da si naredil vse v tem življenju.” je danes zjutraj, ob kavi, ob poslušanju zadnjega albuma You Want It Darker povedala Nives.

“Hineni, hineni I’m ready, my lord”

Manjkal boš. Ne samo meni. Zbogom boter globokih misli, poet sanj, karizma žalosti in zadnji iskreni trubadur. Z Marianne sta spet skupaj. Prava ljubezen je nesmrtna.

Photo credit: Miro Majcen