nocoronatime - Tumblr blog

nocoronatime · 4 years

Text

Bodi svetloba!

Velika sobota je. Mrači se. Večerni sprehod po celodnevni samoizolaciji v skoraj praznem Celovcu je sprostitev za telo in duha. Ljudi ni veliko, nekaj športnikov, družine na sprehodu, kolesar … Toplo je, skoraj pretoplo za ta čas. Mir mi pomaga, da se zavedam življenja tukaj in zdaj. Kakšna milost, kako redki trenutki. Toliko časa preživim v spominih na preteklost, koliko misli – včasih s strahom, spet drugič v upanju – namenjam prihodnosti. Trenutke, ko sem samo v hvaležni sedanjosti, doživljam kot neskončno dragocene. Prešine me: Kako, da sem tukaj? Velika sobota je in že dolgo časa je jasno, kje preživljam ta večer. V domači cerkvi. Na velikonočni vigiliji. Kako dramaturško dovršen obred – temna cerkev, le zadnji sončni žarki še iščejo pot skozi okenski vitraž. Duhovnik vstopi z lučjo, prižgano velikonočno svečo in večkrat zapoje: »Kristusova luč.« Pevci slovesno odgovarjajo: »Bogu hvala.« Ministrantke in ministranti po cerkvi prižigajo svečke vernic in vernikov. Plamen se deli, a sam ni nič manjši.

»Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha,« je stavek iz obreda, ki mi je še posebej blizu. Kolikokrat sem ga napisala na velikonočne voščilnice – tudi teh letos prvič nisem pisala, vsaj po navadni pošti ne. Po hvalnici velikonočni sveči, exsultet, sledi bogata Božja beseda, Stara zaveza nas spominja, kako Bog ni pustil na cedilu svojega ljudstva, Nova zaveza daje upanje.

>> Mateja Rihter

Tako se sprehajam skozi Celovec, ko se naenkrat zaslišijo zvonovi. Od velikega četrtka so bili tiho, sedaj, ob slavi, pa spet slovesno zapojejo. Kako radostno jih je slišati po dneh tišine! Podobno bo po koncu korona-krize: kako radostno bo po dneh oddaljenosti spet srečati drage ljudi in početi stvari, ki so se nam prej zdele samoumevne. A čisto nič ni samoumevno. Če bi bila v cerkvi, bi držala v roki svečo, večkrat sem šla k vigiliji s svojo krstno svečo, v hvaležnosti za milost vere. Naenkrat se prižgejo ulične svetilke. »Bodi svetloba!« beremo v Genezi (1 Mz 1,3). Mislim na ljudi, ki v tem času korone doživljajo temo svojega življenja. Na mnoge, ki so zboleli, na vse, ki se bolezni bojijo. Na tiste, ki so izgubili službo in na ljudi, ki so v negotovosti, kako bodo preživeli in doživljajo hudo eksistencialno krizo. Na vse osamljene, ki so jim – morda že tako redki – obiski polepšali dni, sedaj pa niti tega več ni … Mislim na vse, ki se počutijo sami, čeprav so obdani z ljudmi. Na starše, ki sedaj doživljajo mnoge izzive, na otroke in mlade, ki pogrešajo druženje s prijateljicami in prijatelji. Koliko je ljudi v zdravstvu, ki sedaj delajo čez vse meje v skrbi za sočloveka, koliko je ljudi v poklicih, ki skrbijo, da osnovno življenje teče naprej. Mislim na kmete in kmetice, ki tudi v teh časih skrbijo za naš vsakdanji kruh. Pa na novinarke in novinarje, ki z verodostojnimi informacijami prinašajo v domove pomembne novice in ljudem dajejo občutek, da niso sami. Kako hudo mi je za tiste, ki sedaj umirajo sami, za tiste, ki se od umirajočih ne morejo posloviti. Razmišljam o vseh, ki ne najdejo poti iz strahu, o vseh, ki nimajo doma: o beguncih in brezdomcih, ki vse svoje življenje preživijo v negotovosti … Prav na to veliko soboto se je poslovil ljubljanski nadškof v pokoju, dobrosrčen in nasmejan Alojz Uran, ki je bil velikokrat na Koroškem. Tako rad je podarjal podobice. Še vedno hranim tisto, ki mi jo je podaril na Slovenskih šmarnicah pri Gospe Sveti maja 2017 in misel na njej se mi zdi zelo pomenljiva: »Naj vsak tvoj korak zapušča sled …«

Mislim tudi na ljudi, ki ta čas vidijo kot priložnost, da se umiri narava in da se umirimo ljudje. Da raste nova solidarnost. Da pospravimo predale po stanovanju in si vzamemo čas za urejanje svojih misli. Kako je to včasih težko – ukvarjati se s samim seboj. Mnogokrat pritečejo solze, ki bolijo, a zdravijo. Koliko je knjig, ki neprebrane čakajo na polici in je zdaj le prišel njihov trenutek. A moram priznati, da sem postala malo otožna, ko sem na Slovenskem sporedu ORF slišala pesem Leti, leti lastovka: »Leti, leti, lastovka, domov, domov. Košček mojega srca nesi s sabo lastovka. Videla boš moje drage, moj stari dom, jaz pa dolgo še morda videl ga ne bom …« Hvaležna sem za tehniko, ki omogoča dragoceno povezanost. V teh dneh sem imela mnogo lepih pogovorov, nekaj tudi z ljudmi, s katerimi se že dolgo, predolgo nismo slišali. In ko je v tem času pozvonilo na vratih stanovanja, in se najprej sploh nisem odzvala v prepričanju, da je pomota, je bil to – kljub potrebni distanci – eden najlepših obiskov, ki sem jih kdaj doživela. Koliko je bilo lepih sporočil, ki dajejo upanje; »velikonočni objem, poln veselja in hvaležnosti, da je Kristus vstal«, pa čeprav prek sporočila, mi je zelo polepšal praznike in mi ogrel srce.

Vse meni drage ljudi, moje domače in vse ljudi, ki trpijo, nosim s seboj v molitvi, ko se doma usedem pred računalnik in pričnem spremljati neposredni prenos velikonočne vigilije. Kdo bi si mislil, da bo kaj takega kdaj mogoče! Že v 1. berilu slišimo: »Bodi svetloba!« Ja, naj čim prej zasije luč na koncu tunela korona krize. Morda pa le bomo potem bolj živeli s hvaležnostjo. Zase si želim, da bi se danes za jutri naučila živeti »tukaj in zdaj«. Ali kot pravi misel Omarja Khayyama: »Bodi srečen ta trenutek. Ta trenutek je tvoje življenje.«

0 notes

nocoronatime · 4 years

Text

Novakoronavirusnice I

Kraljica virusov je spremenila

Organizacijo tvojega dneva in tudi vsa pravila.

Rodila je vprašanja, strahove podelila.

Oni nas bodo sedaj vodili?

Ne, zanesljivo pa nas bodo spremenili.

Ali ni res, da bomo se še bolj ljubili?

Lidija Golc

Koronačas:

ko se samozaustavimo,

se s sabo pozdravimo,

vase pogledamo,

se sebe zavedamo.

Koronapočitnice:

ko končno preberemo tisto knjigo,

pokličemo prijatelja,

dokončamo pesem,

spečemo kruh

in ga nesemo staršem.

Še ne začnemo pospravljati.

Koronapozdrav:

se ne objemamo in poljubljamo,

s komolci se stikamo,

s petami dotikamo,

mejle si pišemo,

kljuke obrišemo.

Koronajezik:

bolezen razlagamo,

starejšim pomagamo,

o virusu sanjamo

in ga preganjamo.

(Menda ja ne)

le o njem govorimo,

seveda se ga bojimo.

Koronabedak:

prav vsak,

ki mu sebe

in drugih

ni mar,

hodi okrog

kot kak počitnikar.

Ko te ali se

okuži,

pa toži,

da mu ne sistem

ne bližnji ne služi.

Po D-vitamin in dihat zrak –

hvala bogu za balkone in balkončke.

Včasih je sonce, včasih pa mraz.

Eni daleč spodaj

kolesarijo z maskami,

brez mask,

eni se kregajo

in tudi slišimo, zakaj

in tega ne maramo vedeti.

Sedimo in se sončimo.

Balkoni so pomaknjeni noter,

si ne mahamo,

se ne vidimo.

Balkoni so pospravljeni:

ni prahu in golobjih kakcev

in skladovnic šare

in starih lončkov za rože,

predpražniki oprani,

ograje čiste, stolčki

z natrganimi blazinami,

prepranimi. In novimi,

še živih barv.

Na koronabalkončkih

pretelefoniramo

svoje lovljenje

D-vitamina.

Odgovorimo na vsa sporočila.

Nekateri še nismo začeli brati.

(Ko to priznaš, ti je pol odpuščenega).

Razen seveda Szymborske.

Maske modre, sive, pisane,

iz papirja bele, vse porisane.

Oprane in razkužene,

polikane, raztegnjene

od nosnega korena

do zakritega podbradka,

od ušesa do ušesa.

Zadihane, prepihane.

Z maskami hodimo,

se pozdravljamo,

si pokimamo,

se zakrivamo.

Zakriti že tako

se komolčamo,

nič ne rokujemo,

orokovačenih rok

ne stiskamo,

se ne objemamo.

Kaj gledajo, kaj vidijo

oči?

Kaj slutijo, kaj čutijo:

si ti

ali nisi ti? Te kaj boli?

Vsi

skupaj in ne vsak zase,

skupaj v boljše čase.

0 notes

nocoronatime · 4 years

Photo

Velikokrat slišim, zdaj pa imam čas, zdaj pa lahko poskrbim zase, zdaj pa čutim novo tišino....

Tišina pri meni doma ni, tudi časa ne. Večkrat si mislim, «kaj naredim narobe?«, kje je tale čas, tale trenutek, tale tišina, tale nova kvaliteta življenja o kateri vsi govorijo?

Seveda sem hvaležna da otroci doma zdravi skačejo okrog mene, da imam še delo, ki je plačano, da imam partnerja, ki mi stoji ob strani, da imam vrt, ki ga uživam in da so najbližji zdravi.

Toda smem javno priznati da hočem svojo staro življenje nazaj? Se moram opravičit, da ne vidim pozitivnega v današnji situaciji? Hočem se družit s prijateljicami in ne samo klepet po telefonu, hočem uživat tišino doma, ko so otroci v oskrbi, čeprav tedaj velikokrat samo čistim hišo, hočem klepetati in se mučkat z mojimi starši in ne jih gledat samo po videoklicu, hočem na kakovostno večerjo z prijateljem, hočem na kulturne prireditve, hočem na kavo v Ljubljano, hočem na pivo k Pavlusu, hočem ...... Ali drugače rečeno nočem imeti skrbi, da bomo v prihodnosti vsi »digitalno trackani / zasledovani« kamorkoli se gibljemo, da obstajajo otroci, ki bi nujno potrebovali zunanjo oskrbo, ker pač doma ni vse tako fajn, da bom jaz kriva, da se kdo okuži, da vlada sprejema zakone, ki so proti človekovih pravic in temeljnih svoboščin...

Ne, konec tega, kaj pa zdaj?. Iščem nov pristop- nagibam se k stvarem, za katere vem, da me bodo osrečile. In v to je vključeno tudi to, da se ne več opravičujem, ker mi ni fajn, ker ne slišim novo tišino in ker čutim kakor čutim.

Martina Kanzian

#danesseucitizajutri #heutefürmorgenlernen

0 notes

nocoronatime · 4 years

Text

Maša brez ljudi je protislovje!

Moji dragi! Najprej prav prisrčen Buh vonej za krasno knjigo, še bolj pa za priloženo pridigo, katere vsebino ni lahko slišati s kancelnov. Upam, da bo corona tudi nekatere duhovnike motivirala, da stopijo z njihovih stolčkov in se podaja v človešek nižine. Nekaj mi je corona potrdila, kar že vedno pravim: Ljudje se za silo sami znajdejo, a duhovščina brez ljudi visi popolnoma v zraku. Pozvani smo, da mašujemo brez ljudi - a to zame ne gre. Maša brez ljudi je protislovje. Tudi maše po computerju me ne zadovoljijo, ker se s tem samo krepi kleikalizem; važen in pomilovanja vreden je ta samotni župnik, ki se daruje za ljudi. Morda je corona možnost, da na novo zasnujemo pojm skupnosti - ne eden zgoraj, ostali spodaj, ampak vsi okoli Kristusa. Eden je pooblaščen, da vodi praznovanje. Vedno me je že motilo pri slovesnih mašah, kot n.pr. pri škofovem posvečenju, da so okrog oltarja samo duhovniki (še povrhu vsi stari, v Rimu celo samo kardinali in škofje), ljudstvo pa nekje daleč proč (v šotoru pred cerkvijo). Nehati se mora tudi mistifikacija duhovniškega stanu, kot da postane s posvečenjem nekaj posebnega in ne samo pooblastitev za službo ljudem. Nisem mnenja, da ni treba duhovnikov, a prepričan sem, da se bo lik duhonika moral spremeniti, če ne, ne bo več ne duhovnikov, ne vernikov.

Lep pozdrav in veselo alelujo Jurij Buch, Št. Jakob v Rožu

#heutefürmorgenlernen danessezajutriuciti

1 note · View note